Črna nevarnost – italijanski neofašizem in strategija napetosti (1. del)

Ko omenimo politično nasilje v Italiji, večina takoj pomisli na Rdeče brigade in smrt Alda Mora, le redki pa na Avanguardio Nazionale ali Ordine Nuovo, če izpostavimo zgolj dve najbolj znani militantni neofašistični skupini šestdesetih in sedemdesetih let v Italiji. Del neofašistov je skupaj z delom državnega aparata vodil krvavo borbo proti levici, predvsem delavskim in družbenim gibanjem – govorimo o strategiji napetosti. Ta proces je prepletel del državnega aparata in elemente skrajne desnice do te mere, da jih je bilo včasih skoraj nemogoče ločiti.

Slika spodaj, militanti Avanguardie Nazionale v Rimu leta 1975 (vir: Wikipedia.it):

slika9v

Sodnik Guido Salvini (v Anna Cento Bull) je o prepletenosti državni struktur in neofašističnih skupin v primeru napada na Piazza Fontani v Milanu leta 1969, za katerega so najprej obtožili anarhiste, kar je bil del načrta in delovanja strategije napetosti, a se je kasneje izkazalo, da so bili izvajalci iz vrst neofašistov, povedal:

Instead of introducing repressive measures, the State, with a large part of its apparatuses, colluded with those who were planning the massacres, protected the culprits from being incriminated and, when necessary, helped the witnesses to escape. Hence this expression (state massacre), even if it can appear too strong, and if at the time seemed like a politically inspired twist, in reality has been confirmed by many new elements. On a historical-political level, therefore, it is profoundly true.

Bombni napad na kmečko banko na Piazza Fontani je dobil oznako državnega masakra. In ni bil edini. Sledilo je še nekaj podobnih, z velikim finalom na železniški postaji v Bologni leta 1980, ki velja za najbolj smrtonosni napad italijanskih svinčenih let. Skupna značilnost vseh teh bombnih napadov, ki so vsi po vrsti (neselektivno) ciljali civiliste, je ta, da so vse do danes ostali precej skrivnostni in (delno) nerazjasnjeni. Ponavadi je znano le, da so bili storilci iz vrst skrajne desnice in da so imeli kritje ter pomoč v delu državnega aparata in paradržavnih strukturah, konkretna imena storilcev pa so v nekaterih primerih neznana vse do danes. Napadi, predvsem veliki masakri, so služili za pregrevanje že tako napetega političnega ozračja s ciljem vzpostavitve bolj avtoritarne oblike vladavine. Skušali so, več kot uspešno,  preprečiti bodisi zmago levice na volitvah ali uspeh delavskih/družbenih gibanj na ulici. Zelo pomembna značilnost strategije napetosti je bila, da so sprva za napade okrivili radikalne skupine na levici, predvsem anarhiste in maoiste. Kar pa je uspevalo zgolj na začetku, kasneje se je dalo hitro presoditi, kdo stoji za napadi – napadi leve in desne urbane gverile so že v sami izvedbi dobili podpis in jih je bilo mogoče dokaj natančno ločiti. Amelia Kraigher je v petnajst let starem tekstu zapisala:

Tako rdeči kot črni ekstremisti so uporabljali isto metodo, t.j. oboroženi politični boj, vendar so bili njihovi prijemi drugačni. Rdeče brigade in druge levičarske organizacije niso vrgle niti ene bombe ali nastavile niti enega peklenskega stroja med množico. Vse to je spadalo izključno v domeno desničarjev, katerih namen je bil ustrahovati širšo množico nedolžnih državljanov.

Zgodovinski okvir

Italija je ena redkih držav v Evropi, ki je po veliki vojni dovolila delovanje fašistov v svoji, odkrito fašistični stranki. Tako smo leta 1946 dobili Italijansko socialno gibanje ali Movimento Sociale Italiano (MSI). Kot zapiše Piero Ignazi, je stranko ustanovil mladi val (pod vodstvom Giorgia Almiranteja), za katerim pa so stala prekaljena imena iz časov fašističnega režima. MSI je kasneje postala neke vrste bazen, iz katerega so najbolj skrajni elementi odhajali in se po končanih “ekskurzijah” vanj tudi vračali. Joško Palavršić je nekoč zapisal, da je bila vloga stranke MSI ta, da je s svojo ulično politiko ustrahovala nasprotnike na levici, hkrati pa je predstavlja legalni bazen za desničarski terorizem, povezan s tajnimi službami. Zgodovina je temu mnenju v veliki meri pritrdila.

Franco Ferraresi govori o treh fazah italijanskega neofašizma do osemdesetih let. Prva faza je ta, o kateri smo pravkar govorili in je trajala od leta 46′ ter nadaljnih deset let, ko se je fašizem ponovno sestavljal in reorganiziral. Tej fazi je sledila druga, v kateri se pojavijo “zgodovinske skupine” (Avanguardia Nazionale in Ordine Nuovo) in se razbohoti strategija napetosti. Ta faza traja približno do polovice sedemdesetih let. Tretja faza je faza razpršenega oz. spontanega nasilja in je veliko bolj zapletena od prejšnjih faz (glej Ferraresi). Velik del našega pisanja bo v prihodnjih objavah namenjen prav drugi in tretji fazi.

Italije po drugi svetovni vojni ne moremo razumeti, če ne omenimo še treh strank in radikalne levice. Krščanski demokrati (DC), Italijanska komunistična partija (PCI) in Italijanska socialistična stranka (PSI) je trojka izjemno pomembnih strank v italijanski zgodovini. Prvi, torej Krščanski demokrati, so v Italiji vse do devetdesetih let bili hegemonska politična sila, ki je bila zgrajena zato, da komunistom in levici onemogoči zmago na volitvah. Kar se je tudi zgodilo. Druga, PCI, je predstavljala največjo komunistično partijo v “zahodnem svetu”. Tretji, socialisti, so bili na začetku med najbolj radikalnimi socialističnimi strankami v Evropi, kasneje pa prvi v vrsti za zgodovinski kompromis s Krščansko demokracijo. Nobena od teh strank danes v taki obliki ne obstaja več.

Slika spodaj: odstotki glasov za DC, PCI, PSI in MSI na volitvah od 1948 do 1983 (vir podatkov TUKAJ):

italijanske volitve1

Opomba: PCI in PSI sta na volitvah leta 1948 nastopili s skupno listo.

Disidenti PCI in PSI so igrali ogromno vlogo pri izbruhu nove levice v šestdesetih letih. Razumeti moramo, da se je italijansko leto ’68 začelo pravzaprav že prej in je trajalo še dobro desetletje po letu ’68, vse tja do konca sedemdesetih let. Nikjer v Evropi nismo videli tako množičnega in raznovrstnega izbruha nove levice kot v Italiji. In nikjer v Evropi nismo videli niti približno tako bojevite (nove) levice kot v Italiji. Tisti, ki se spominjajo teh let, pravijo, da je bilo vse mogoče. A mnogi so hitro izgubili krila. Na koncu so padle številne iluzije.

Vprašati se moramo, zakaj so bombe neofašistično/državne naveze začele pokati tako silovito ravno leta 1969? Prvič, bombo na Piazza Fontani moramo razumeti kot odgovor na študentsko in delavsko gibanje iz let 1968/69. Georgy Katsiaficas pravi, da je bil začetek strategije napetosti odgovor na strah pred nadaljnjim širjenjem delavskih in družbenih bojev. Drugič, šestdeseta so bila leta krepitve komunistične in (malo manj) socialistične stranke in nekateri so začeli razmišljati o vključevanju najprej socialistov, kasneje pa tudi komunistov v vlade, kar danes poznamo kot zgodovinski kompromis, to pa je bilo za del trde desnice seveda nesprejemljivo (podobno tudi za radikalno levico). Izbruh izrazitega političnega nasilja je bil tako neizbežen.

Tej bo sledila serija objav na temo italijanskega neofašizma in strategije napetosti. Skušali bomo pokazati, da je (bila) prav strategija napetosti ena ključnih metod boja proti delavskim in družbenim gibanjem v Italiji. In tudi širše.*

Literatura:

  • Cento Bull, Anna (2012): Italian Neofascism: The Strategy of Tension and the Politics of Nonreconciliation.
  • Ferraresi, Franco (1996): Threats to Democracy: The Radical Right in Italy After the War.
  • Ignazi, Piero (2006): Extreme Right Parties in Western Europe.
  • Katsiaficas, Georgy (2006): The Subversion of Politics: European Autonomous Social Movements and the Decolonization of Everyday Life.
  • Kraigher, Amelia (1998): Svinčena leta italijanske levice. Časopis za kritiko znanosti 190–191.
  • Palavršić, Joško (1988): Gerila na Asfaltu 1. Kronika političkih nasilja u Italiji.

* Del teksta in razmišljanj je bil pred tem že zapisan v akademske namene.

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s