“Levica je že povezana”

Evropske volitve so za nami. V Sloveniji smo dobili pričakovane zmagovalce ob pričakovano nizki udeležbi. Seveda ni bilo povsod po Evropi tako, ponekod so doživeli pravcate pretrese političnega prostora. Pa pustimo tokrat to ob strani.

Rezultati evropskih volitev v Sloveniji (vir podatkov DVK):

rezultat volitev graf

Komentar rezultatov: Slavje konservativne/krščansko demokratske opcije. Zelo zadovoljni so lahko Šoltesovi, veliki met je uspel tudi Združeni levici. Delno se je na politični parket uspelo vrniti (desničarju) Jelinčiču – zanimivo, da skoraj nihče ni problematiziral njegovih namenov povezovanja s skrajno desnico v evroparlamentu. Projekt Sanjska služba je dobil presenetljivo veliko število glasov. Dobro so se odrezali tudi Pirati, česar mediji sicer skoraj ne omenjajo. V evropski parlament se je na listi stranke DeSUS suvereno uvrstil Ivo Vajgl, Socialne demokrate pa je “kaznoval” kar (ex)lider stranke sam.

Po volitvah

Naša zadnja objava je bila namenjena debati na levici in levi sredini, ker je tik pred evropskimi volitvami iz stranke SD prišel poziv k povezovanju. Po debaklu “stare” leve sredine (ne pa levice!) na samih volitvah, so se ti pozivi še okrepili, v medijih pa lahko beremo številne špekulacije o tem, kaj in kako ter kdo se bo povezoval ali celo združeval. Zato bomo ponovno predstavili svoj pogled.

Če je leva sredina nezadovoljna, pa (nova) levica, in s tem mislimo na levico, z izidom volitev nikakor ne more biti nezadovoljna. Med “vstajniškimi silami” se je najbolje odrezala koalicija Združena levica (ZL), ki jo sestavljajo stranke DSD, TRS in IDS (pridružujejo pa se jim tudi nove skupine). Koalicija je v osnovi nastala prav za letošnje evropske volitve, kot zaenkrat kaže, pa bo pot nadaljevala skupaj tudi v prihodnje (recept je dober, zakaj ga ne bi uporabljali?). Zbrali so zelo solidnih 5,47% glasov, kar je nakazovala le redkokatera anketa. Bežni prelet podatkov Državne volilne komisije kaže, da so glasove dobili v bolj urbanih delih države. Ni potrebno ugibati, kar so nenazadnje pokazale tudi nekatere raziskave vzporednih volitev, da je glasove za ZL prispevala predvsem mlajša generacija volivcev.

Zakaj rezultat ZL ne sme biti preveliko presenečenje? Koalicija in stranke znotraj nje so že od začetka natanko vedele, katere pozicije zastopajo. Ni bilo lovljenja. Ni bilo nihanja sem ter tja. Njihov cilj sta drugačna Slovenija in Evropa, (eko)socialistična Slovenija in Evropa. Tudi evropska pripadnost ni bila nikoli vprašljiva. Koalicija pripada Evropski levici in ob izvolitvi bi sedela v poslanski skupini evropske levice GUE-NGL. Volivec je vedel, kaj in koga voli. Tudi program koalicije in posameznih strank je bil dosegljiv že mesece. Mnogi od volivcev so končno dobili možnost sploh voliti levico. Levico v pravem pomenu besede. Kar se je na koncu preslikalo v teh 5,47% glasov.* Za primerjavo, Solidarnost, kot druga »vstajniška« stranka, je povsem pogorela. Ni vedela in ne ve natanko, kam sama s sabo. Enkrat govori o liberalizmu (prav v tem trenutku se za sodelovanje pogovarjajo z nastajajočo stranko Alenke Bratušek – za sodelovanje in nikakor na za združevanje, pravijo), drugič o socializmu. Enkrat podpirajo Schulza, a ob tem kolebajo med socialnimi demokrati, katerih kandidat je bil Schulz, in zelenimi. Volivec je bil in je zmeden. Solidarnost ni antikapitalistična stranka, to je jasno. S svojimi pozicijami so se znašli na polju leve sredine, kjer je igralcev kar nekaj. Čeprav verjamemo, da z levosredinskimi politikami mislijo precej bolj resno od “starih” sil, volivci tega očitno niso prepoznali. Predvsem zaradi njihovih lastnih napak in omahovanja.

V eni od prvih objav na blogu smo zapisali: “Poslanec za Združeno levico maja letos zato niti ne bi bil tako zelo veliko presenečenje. A je vse odvisno predvsem od tega, kako se bo koalicija odrezala v dveh mesecih do volitev. Tudi metanja polen pod noge ne bo manjkalo. Pričakovanja podpornikov so velika, razočaranje je lahko ogromno”. Morda smo zveneli preoptimistično, marsikdo pa se je ob tem zapisu verjetno tudi nasmihal. Resda ZL na koncu ni dobila poslanca, je pa šokirala marsikoga, le da mnogi tega ne upajo na glas priznati. Tudi ovir in diskreditacij ni manjkalo. Je pa gotovo, da podpornikov ZL ni razočarala in to je njihova največja zmaga.

In v prihodnje? Stranke in skupine znotraj ZL se zagotovo razlikujejo, a imajo dovolj skupnih pogledov, da lahko in tudi so ponudile skupni program – socialistični program. Ko so Luko Mesca vprašali o novem povezovanju z drugimi strankami na “levici”, je (za Delo) dejal, “levica je že povezana”. Ima prav. Pravzaprav je s par besedami povedal nekaj, česar nekateri nočejo dojeti  – levica se pri nas šele gradi in trenutno so stranke levice stranke, ki so del ZL. Leva sredina in sredina sta nekaj (povsem) drugega. Razumeti moramo, da bi bila ZL prisiljena v prevelike kompromise v predvolilni povezavi/koaliciji z levosredinskimi Socialnimi demokrati. Da o centrističnih liberalnih strankah niti ne govorimo. A ni bila ZL ena najglasnejših kritikov vladne politike? In s temi politikami bi šli naenkrat v povezavo/koalicijo? Ali z novimi obrazi, ki so starim (ideološko) podobni, a so pač novi? Komaj začeti graditi levico, pa se takoj ozirati nazaj proti sredini, bi bilo samomorilsko. Profitirale bi levosredinske stranke, ki so skupaj z desnico soodgovorne za stanje, v katerem smo trenutno. ZL je do lepega uspeha na evrovolitvah pripeljala kritika ne samo politik desnice, ampak tudi leve sredine. Večkrat so tudi povedali, da jim ni do popravkov kapitalizma, ampak do odprave kapitalizma. In kako to uresničiti v navezavi s SD ali celo liberalnimi strankami?

Zavedamo se, da bo zaradi zadnjega odstavka marsikdo poskočil. Ne govorimo o apriori opoziciji. To bomo ponazorili s primerom Rdeče-zelenega zavezništva (RZZ) na Danskem. RZZ je antikapitalistična socialistična stranka, ki sodeluje z drugimi, drugače mislečimi strankami, projektno. Kaj to pomeni? Vlade pod vodstvom socialnih demokratov iz leta 2011 ne bi bilo, če ne bi bilo glasov podpore RZZ, a ti niso vstopili v vlado. Kar jim omogoča, da glasujejo v skladu s svojimi stališči. Lahko podprejo vladne predloge ali pa ne. So samostojni. To je pomembno. Zadnjič smo imeli v Odmevih priložnost, ob njegovem odstopu, poslušati Igorja Lukšiča, ki je na vprašanje, zakaj so podpirali vladne politike, če pa jim kot socialni demokrati nasprotujejo, dejal, da pač niso mogli rušiti vlade, ki so jo malo pred tem pomagali ustvariti. Torej, privatizirajmo, pa če je to še tako v nasprotju s tvojo politiko? Tukaj nastopi razlika med levico (socialisti, če hočete) in socialno demokracijo, med levico in levo sredino. Druga pesem so liberalci, ki s privatizacijo pač nimajo (tako) velikih težav, tudi če so socialni liberalci.

Nekoč so Sirizi že mahali v slovo, danes je stranka na 30%. S svojo držo je skozi leta delovanja prišla do tega, da so se stranke in skupine pridruževale in se pridružujejo Sirizi in ne Siriza komu drugemu. ZL je trenutno v podobnem položaju, le da na začetku poti Sirize, ko je ta bila prav tako ohlapna koalicija levih strank in skupin. Z zelo dobrim (prvim) rezultatom lahko ZL gradi novo levo opozicijo. Je v položaju, ko se bodo tej opoziciji pridruževale nove in nove stranke, skupine in gibanja, in ne v položaju, ko bi se morala (dobesedno) predati in se povezati s “starimi” in “novimi” silami leve sredine in sredine. Da so v programih in ciljih minimalne razlike, je preprosta laž in poenostavljanje. Slednje je značilnost medijskega prostora, ker se v dejanske razlike noče ali nezna poglobiti. In tudi če papir marsikaj prenese, kažejo dejanja vso katastrofo “leve” sredine v zadnjih dveh desetletjih.

V prihodnjih dneh/tednih bomo najbrž dobili nova zavezništva ali koalicije na levi sredini. Morda celo, malo verjetno, kako združitev. A ZL v tej zgodbi ne bo. Če skušamo predvideti, bo ZL verjetno gradila široko levo koalicijo, ki bo programsko jasno usmerjena v (eko)socializem. S tem pa odpadejo vsakršne tesne povezave z levo sredino, kaj šele liberalnim centrom. V ne tako bližnji prihodnosti vidimo minimalno možnost za danski scenarij, a je ta v slovenskih razmerah in s slovensko levo sredino (zelo) težko verjeten. Če bo ZL delovala tako, kot je pred evropskimi volitvami, pa ne vidimo razlogov, da ne bi verjeli v scenarij slovenske Sirize.

Med nastajanjem tega teksta, ki ga ravnokar berete, so povezovalni pogovori že stekli. ZL je povabilo Alenke Bratušek pričakovano (gladko) zavrnila. Matjaž Hanžek je za Delo dejal: “Nimamo skupnih točk. Kako naj sodelujemo s politiko, proti kateri smo še lani in predlani protestirali na trgih in ulicah”. Edino logično, pa naj bo to všečno ali ne. Program ZL je (eko)socialističen in nima praktično ničesar skupnega z liberalci, pa naj bodo ti socialni ali ne. Pirati kaj drugega kot projektnega sodelovanja prav tako ne vidijo in so vabilo zavrnili. Spisek drugih, ki so se odzvali, je bolj zanimiv: Verjamem, Solidarnost, Zares in morda še kdo. Možnosti je več, od skupne liste do predvolilne koalicije ali pa na koncu tudi nič od tega. Po pisanju Dela, Miro Cerar ni pokazal prevelikega navdušenja in ga na sestanek ni bilo. Sodeloval bi bo politvah. Obstaja zelo velika možnost, da bo stranka Mira Cerarja nastopila na pralamentarnih volitvah samostojno. Pri Cerarju je potrebno povedati še nekaj – umeščanje Mira Cerarja (pa tudi koga drugega) na levico, kar nekateri mediji počno, je nekoliko nerodna reč. Cerar ni levičar in njegova stranka ne bo leva stranka. Kar morajo spoznati tudi volivci. No, počakajmo na ustanovitev stranke in njen program. Sorodstvene povezave pa nikakor ne morejo biti tiste, na osnovi česar bi politično opredeljevali nekoga, in to ne velja le za Cerarja.

Na drugi strani zaveznike išče tudi SD in prva na spisku je stranka DeSUS. Kot piše Dnevnik, bi stranki SD in DeSUS najverjetneje nastopili na volitvah vsaka s svojo listo, a s koalicijskim sporazumom o sodelovanju po volitvah. Pogovori med strankama bodo stekli naslednji teden, ko bo verjetno tudi jasno, kdo bi jima morebiti lahko še delal družbo. Ne pozabimo še na PS Zorana Jankoviča, s katero trenutno noče sodelovati nihče, a Jankovič pravi, da se o sodelovanju že pogovarjajo. S kom?

Dodatek: Nikjer ni Državljanske liste. Le tu in tam se pojavi v kakih preračunavanjih. Menda kdo ne misli, da je Državljanska lista levosredinska stranka? Bog ne daj.

*5,47% ali 21.590 glasov. Koalicija ZL je največji odstotek glasov prejela v volilni enoti 3 (Ljubljana-center) in sicer 7,12%. Najmanj priljubljena je bila v volilni enoti 8 (Ptuj), kjer so prejeli 3,17% glasov. Kot zanimivost, volilna enota 8 (Ptuj) je bila najuspešnejša enota za SDS in SNS. SDS je tam prejela 28,40% (rezultat SDS na državni ravni je znašal 24,88%), SNS pa 6,52% glasov (rezultat SNS na državni ravni je znašal 4,04%). Res je, bila je tudi najuspešnejša volilna enota za Zelene, a to lahko, če se malo pošalimo, pripišemo lokalpatriotizmu, saj od tam prihaja njihov predsednik Vlado Čuš. Vir podatkov: Državna volilna komisija.

Advertisements

One Comment on ““Levica je že povezana””

  1. […] evropskih volitev lahko preberete TUKAJ, državnozborskih pa […]


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s