Bližnji vzhod krvavi

V zadnjih tednih v ospredje ponovno stopa Irak, s tem pa javnost opominja na že nekoliko pozabljeno državljansko vojno v Siriji. Slednjo omenjamo zato, ker sta konflikta nerazdružljivo povezana. Podobno velja tudi za Libanon. Sirija, Irak in Libanon vse bolj postajajo eno samo veliko bojišče, kar pa ni nujno končni obseg tega krvavega spopada na Bližnjem vzhodu, v katerega so tako ali drugače že vpletene vse sosednje države omenjene trojice (Libanona, Iraka in Sirije), ZDA, Rusija in Evropa.

Vojne na Bližnjem vzhodu nikakor niso (samo) vojne lokalnih oz. znotrajdržavnih nasprotnikov/sovražnikov. Različne verske ločine/sekte in etnične skupine so kot nalašč za velike regionalne in globalne sile, ki na ozemlju (zaenkrat) treh držav bijejo bitko za prevlado (spodnja karikatura odlično oriše dogajanje v Iraku, ki ga lahko mirno preslikamo tudi v Sirijo in še kam). Velike zasluge za krvavo stanje imata nedvomno Evropa in predvsem ZDA. Vojaške avanture Zahoda so prinesle naravnost grozovite rezultate. In imamo občutek, da na Bližnjem vzhodu še zdaleč nismo videli vsega.

Vir: Latuff.

Irak latuff

Ob vsem dogajanju lahko veliko poslušamo in beremo o sunitih, šiitih, vahabitih, alavitih in drugih, a je pogosto vse na zelo abstraktni ravni – bolj ali manj na ravni tega, da je nekdo sunit, šiit ali alavit, ali neka skupina sunitska, šiitska itn. Tukaj pa se vse skupaj bolj ali manj konča.

V izogib prevelikim komplikacijam poglejmo dve glavni smeri v islamu – sunizem in šiizem. Prav o teh dveh je največ govora v vsakodnevnih poročanjih. Takoj na začetku je potrebno tudi povedati, da ju moramo dojemati kot dežnika, ki pod svojim okriljem skrivata različne smeri. Tudi take, ki so se skoraj povsem ločile od prvotne ideje sunizma ali šiizma. Skupaj pa ta dva dežnika predstavljata veliko večino vseh muslimanov po svetu.

Kot pravi Marjan Smrke, eden večjih poznavalcev religij pri nas, so suniti predstavniki tradicije oz. sune. Za Mohamedove naslednike štejejo kalife in ti so moški nasledniki iz plemena Kurajš. Verjamejo, da Mohamed pred smrtjo ni dal navodil, kdo naj vodi skupnost muslimanov oz. umo (prvi kalif je bil Abu Bakhr). Na začetku je bil kalif absolutna avtoriteta, kasneje pa je prišlo do ločitve politične in verske oblasti – prvo je predstavljal kalif, drugo pa vedno bolj verski izvedenci ali uleme. Koran in hadisi predstavljajo normativno normo za obnašanje sunitov. Doktrine, ki niso v skladu s suno (tradicijo), štejejo za napačne. Ob tem je potrebno dodati še, da ločujejo tudi med sprejemljivo in nesprejemljivo bido ali noviteto (glej Smrke).

Suniti predstavljajo večino vseh muslimanov na svetu. Na Bližnjem vzhodu (in na svetu) obstaja pet muslimanskih držav, kjer niso večinski: Iran, Irak, Libanon, Bahrajn in Azerbajdžan*. Tam največjo sekto predstavljajo šiiti. V Iraku, Iranu, Azerbajdžanu in Bahrajnu imajo absolutno večino (60 in več odstotkov), ne pa tudi povsod oblasti (denimo Bahrajn), medtem ko so v Libanonu zgolj največja verska ločina (šiitov naj bi bilo med 30 in 40%).

Šiiti, če nadaljujemo s Smrketom, so druga najbolj pomembna smer v islamu. So pripadniki šie in privrženci Alija, ki ga štejejo za legitimnega naslednika Mohameda. Šiiti ne priznavajo prvih treh kalifov tako kot suniti, saj naj bi Mohamed tik pred lastno smrtjo svojega bratranca Alija uvedel v skrivnosti islama. Ali naj bi nato te skrivnosti prenesel na svoja sinova Hasana in Huseina. Suniti Alija sicer priznavajo kot četrtega kalifa, a nikoli niso priznali zgornjega nasledstva. Husein je bil ubit, skupaj s privrženci in Mohamedovimi sorodniki, leta 680 v puščavi Kerbala v današnjem Iraku, kar je pomenilo dokončo shizmo. Šiiti vidijo Mohamedove naslednike v imamih. Prvi imam je bil Ali, drugi Hasan in tretji Husein. Imam je za šiite nezmotljiv in edini pravi razlagalec islama ter ga štejejo za šesti steber islama (za razliko, suniti uporabljajo naziv imam le za vodjo molitve v mošeji). Trenutno naj ne bi bilo nobenega vidnega imama, saj naj bi bil skrit in šiiti čakajo na njegov prihod – prišel bo kot Mahdi. Ker je imam trenutno skrit, je to po prepričanju šiitov zato, ker je s svetom nekaj hudo narobe. V šiizmu je močno poudarjen kult mučeništva. Ta izhaja iz zgodovinskega preganjanja šiitov s strani sunitov. V šiizmu obstaja več smeri: Zaiditi, Ismailiti in Imamiti oz. dvanajstniki (Imamiti ali dvanajstniki za svoje verske avtoritete štejejo ajatole). Vahabizem, ki je uradna vera v Savdski Arabiji, šteje šiitski islam za neislamsko vero – s tem je šiitom prepovedano javno in zasebno izpovedovanje vere. Šiitska manjšina je pod strogim nadzorom, prepovedana je šiitska literatura in gradnja šiitskih mošej (glej Smrke).

Ni pa zatirana samo notranja opozicija, Savdska Arabija vojaško podpira številne anti-šiitske sile (nikakor pa ne vseh!) na Bližnjem vzhodu. Ne samo v obravnavanih treh državah, tudi v Jemnu, kjer pomaga pri zatiranju šiitskih (Zaiditov) Hutijev, katerim naj bi pomagal (šiitski) Iran (+ še kdo), veliki regionalni tekmec Savdske Arabije.

Zgoraj opisane delitve pa ne pomenijo, da sta šiitski in sunitski blok notranje enotna, monolitna. Nasprotno. Nasprotovanja in spopadi med različnimi frakcijami/skupinami znotraj šiizma in sunizma so vsaj tako pogosti kot med obema taboroma – Irak in Sirija sta živa primera tega.

V islamu obstajajo tudi smeri, ki ne spadajo pod nobeno od dveh velikih smeri, torej šiizem in sunizem (tak primer je npr. sufizem), ali smeri, ki imajo korenine v eni od teh dveh, a so se tako spremenile, da lahko danes govorimo skoraj o svojih smereh znotraj islama. Ena od takih ločin/sekt so tudi alaviti, ki sicer izhajajo iz šiizma (natančneje dvanajstnikov), a vključujejo tudi prakse iz drugih religij, denimo krščanstva. Alavitska skupnost je znana tudi po tem, da je bolj sekularna (naj na tem mestu opozorimo na vsesplošno podcenjevanje sekularizma na Bližnjem vzhodu). Režim družine Asad se pogosto naslavlja s pojmi kot so sekularen, basističen (po stranki Bas) in alavitski. Sirija je država, kjer živi daleč največ alavitov – naseljujejo predvsem sirsko obalo ob Sredozemskem morju med severnim Libanonom in južno Turčijo.

Seveda na Bližnjem vzhodu ne obstaja le islam, tukaj najdemo tudi (neverjetno) veliko število krščanskih ločin, pa tudi judovsko skupnost (in državo) in veliko drugih etničnih skupin. Prav Izrael je dosedanji potek vojn(e) preživel skoraj povsem nedotaknjeno. Iz rokava vleče vedno nove poteze – ena zadnjih je podpora neodvisni kurdski državi na severu Iraka (hkrati pa vprašanje Palestine ostaja odprto).

Kurdi so etnična skupina in se identificirajo predvsem kot taki – Kurdi. Religija ne igra velike vloge, čeprav je večina Kurdov sunitov. Za primer, na severu Iraka imamo dve glavni skupini prebivalstva – sunite (Arabce) in Kurde. Razlika v dojemanju je očitna. Ko govorimo o sunitih, imamo v mislih sunitske Arabce, medtem ko s Kurdi mislimo na etnično pripadnost te skupnosti. Kurde “razjedajo” predvsem politične delitve, delitve med stranke/organizacije, ki imajo pogosto  tudi svoja oborožena krila – spomnimo se samo kurdske državljanske vojne v devetdesetih na severu Iraka ali neenotnosti Kurdov v Siriji (sirski/zahodni Kurdistan ali Rojava).

“V Iraku bo še hudo”, je nedolgo tega v Večeru zapisal dr. Primož Šterbenc. Irak je za šiite in sunite namreč (religijsko in zgodovinsko) izjemno pomemben, dodaja. Če k temu dodamo še interese lokalnih in globalnih sil zaradi naftnega bogastva, potem se dogodkom v Iraku in širše ne smemo preveč čuditi. Meja med Irakom in Sirijo je praktično zabrisana. Ne samo da so borci Islamske države (IS) razglasili kalifat, ki se razteza čez obe državi, tudi sirsko vojno letalstvo že napada (sunitske) cilje v Iraku, kar iraška (šiitska) vlada pozdravlja. Pred nami so temni časi. Za njih smo odgovorni predvsem zahodnjaki – ne samo zaradi vojaških avantur zadnjih deset in nekaj let, ampak tudi zaradi svoje imperialne preteklosti.

Zgornje odstavke moramo razumeti kot poenostavljanje sila zapletenih razmer na Bližnjem vzhodu. Predvsem pa moramo zapisati, da smo zajeli le delček delitev – to še zdaleč ni vse! Zavestno tudi nismo omenjali konkretnih organizacij, ker bi to tekst zapeljalo v povsem drugo smer in ga dodatno zapletlo (bomo pa to storili v prihodnje). Pa vendarle, kako težko razumljivo je dogajanje na Bližnjem vzhodu za zahodnjake, lahko vidimo ob (medijskem) lovljenju okrog Islamske države (IS), ki smo jo do pred kratkim poznali pod oznakama ISIL oz. ISIS (Islamska država Iraka in Levanta oz. Islamska država Iraka in Sirije), s katerima smo zahodnjaki imeli to težavo, da nobena od teh oznak ni opisovala točno tega, kar naj bi pomenila.

Literatura:

  • Smrke, Marjan. 2000. Svetovne religije. Ljubljana: FDV.

*Popravek: v prvotnem tekstu smo pozabili na Azerbajdžan, ki pa ga večina definicij Bližnjega vzhoda ne uvršča na Bližnji vzhod.

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s