Krvava Sirija in vojna vseh proti vsem

V Siriji divja neopisljivo krvavi konflikt, ki je po vrhu vsega izjemno zapleten. Ob vsem tem se sirski moriji dogaja, da svet nanjo vse bolj pozablja. Tamkajšnja vojna postaja normalno stanje. Sirski konflikt tudi ni samo sirski, ampak je povezan z vsemi na Bližnjem vzhodu. Ni odveč povedati, da meje med Sirijo in Irakom praktično ni več. Še več, danes se strelja in bombe pokajo od Iraka na vzhodu do Libije na zahodu, od Turčije na severu do Jemna na jugu. Vrhunec vojne je šele pred nami. Pri tem pa ne pozabimo, naše roke, roke Zahoda, so v vsej tej zgodbi krvavo rdeče.

Spodnji zemljevid je oris stanja na terenu v Siriji na dan 1.8.2014. Zagotovo ni povsem točen, saj tudi ne more biti – ogromno je dezinformacij, položaj na terenu pa se praktično spreminja iz minute v minuto. Avtor Thomas van Linge (na blogu Pietera Van Ostaeyena – njegov blog najdete TUKAJ) osvežuje podatke dvakrat na mesec in tako skuša sirski konflikt vsaj približno ujeti na “list papirja”. Kolikor je to sploh mogoče, pa je stvar vsakokratne bralčeve presoje.

2000px-syria5 1.8.2014

Povprečnemu bralcu zgornji zemljevid seveda ne pove veliko. Še najlažje je razbrati, da je avtor akterje sirske državljanske vojne razdelil v štiri tabore + Izrael, ki pa je zgodba zase. Strinjamo se, da lahko v sirski državljanski vojni okvirno govorimo o štirih velikih “taborih”, kot je to prikazal avtor zgornjega zemljevida. To pa  nikakor ne pomeni, da so ti tabori enotni. Nekateri so pravzaprav zelo daleč od tega.

Prvi tabor so t.i. “uporniki”, kjer je avtor naštel pomembnejše in večje (sunitske) uporniške frakcije. V nekaterih primerih gre za skupine, v drugih primerih za koalicije podobno mislečih skupin. Dodati je potrebno, da se skupine in koalicije nenehno spreminjajo, prihaja do združevanj in razkolov – prav v tem trenutku so spet bolj aktualni procesi združevanja in ločevanja. Gre za izrazito raznoliki tabor. Skupine oz. frakcije (milice) znotraj tega tabora nikakor niso samo v zavezniškem odnosu, ampak se med seboj tudi bojujejo. Današnji zavezniki so lahko jutri nasprotniki. Zadnji odmevnejši primer je Jabhat al-Nusra (JN), ki je prav v teh dneh krenila na pohod proti nekaterim drugim frakcijam znotraj “uporniškega” tabora. Zgodovina JN je še posebej zanimiva. Opravka imamo z uradno skupino Al Kaide v Siriji. Nesojena skupna zgodba z Islamsko državo (IS, ex ISIS oz. ISIL), skupini vodita krvavo medsebojno vojno, pa bi potrebovala kar posebno objavo. Uporniški tabor je v veliki meri sestavljen iz sunitskih borcev (različnih etničnih in nacionalnih pripadnosti), pri čemer že kar nekaj časa glavno vlogo igrajo radikalnejše islamistične in salafistične skupine.

Drugi tabor so t.i. “lojalisti”. Gre seveda za Asadov (basistični/alavitski) režim in zaveznike. Slednjih je precej, čeprav jih avtor ne našteva, saj bi bilo to skoraj nemogoče preslikati na zemljevid. Morda je tukaj pomemben še en faktor in sicer ta, da so lojalistične frakcije v veliki meri pod dežnikom (beri kontrolo) Asadovega režima. Kljub temu je Asadov blok precej bolj pisan, kot se to morda zdi na prvi pogled – ne gre le za sirske varnostne sile. Med zavezniki najdemo, poleg alavitske skupnosti, ki je glavna Asadova podpornica v Siriji, predvsem šiite dvanajstnike (borci (šiitskih) milic prihajajo iz Iraka, Irana, Libanona itd.), pomemben delež tamkaj živečih kristjanov, sekularne in panarabske skupine itn. Najbolj razvpiti zaveznik Asadovega režima je zagotovo libanonsko radikalno šiitsko gibanje/stranka Hezbolah. Ta tudi neposredno nadzira nekatere dele Sirije, predvsem ob libanonski meji (temno rumene pege na zemljevidu zgoraj – bodite pazljivi, da jih ne zamenjate za kurdske, svetlo rumene).

Tretji tabor so “Kurdi”. Kurdsko območje je na zemljevidu obarvano rumeno (severni pasovi Sirije) –poznamo ga pod nazivom Rojava oz. Zahodni Kurdistan. Mnogi dogajanje tam označujejo za revolucijo, na čelu katere je levo usmerjena in sekularna stranka PYD ali Stranka demokratične unije. Njeno vojaško krilo YPG/YPJ, drugi naziv je za ženske enote, kratica pa pomeni Ljudske zaščitne enote, je nedvomno najpomembnejša in daleč najbolj številčna, ne pa edina, sila v Rojavi. V vrstah YPG/YPJ zraven Kurdov/Kurdinj najdemo tudi Arabce, Asirce (ti imajo v Rojavi tudi svojo milico) in še koga. Nobenega dvoma ni, da PYD goji tesne stike s Kurdsko delavsko stranko (PKK) v Turčiji. Zaradi tega in zaradi ideoloških razlik je vodstvo PYD v slabem odnosu z delom iraških Kurdov pod vodstvom Masuda Barzanija, predsednika iraškega Kurdistana, ki goji vse bolj tesne stike s Turčijo. Borci YPG/YPJ so v občasnem konfliktu z vsemi ostalimi tabori, ki jih omenjamo, hkrati pa z nekaterimi tudi v taktičnem občasnem zavezništvu. Trenutno se YPG/YPJ na več frontah silovito bori z Islamsko državo (IS), ki poskuša z osvajanjem “kurdskih območij”, kar pa ji (zaenkrat) v Siriji ne uspeva (nekoliko drugačna zgodba je v Iraku), čeprav ima nič kaj prikrito asistenco turške države.

Četrti tabor je že omenjena Islamska država (IS) in nekaj manjših zaveznikov, ki jih ta pušča ob sebi. Je nedvomno najbolj radikalna in ekstremna grupacija v sirsko-iraški zgodbi (izjemno anti-šiitsko nastrojena). Zavrgla jo je celo Al Kaida, IS pa je puškine cevi usmerila v prav vse zgoraj naštete akterje. Slovi po neverjetni brutalnosti, česar v svojih posnetkih sploh ne skriva in s katero se celo postavlja. Nedavno tega so borci IS v osrednji Siriji do tal potolkli različne uporniške skupine, tudi JN (in s tem Al Kaido), zdaj pa se tam lotevajo še Asadovih sil in Kurdov na severu. Hkrati pa se zaradi svoje radikalne politike že ubadajo z uporom nekaterih sunitskih plemen. Prav slednje dejstvo je lahko alarm za IS, saj bi lahko ekspresno osvojena ozemlja kaj hitro ponovno izgubili (predvsem na račun drugih uporniških skupin). Višek za IS je bil nedvomno razglasitev kalifata konec junija. Ta se razteza preko Sirije in Iraka. Kalif je postal Abu Bakr Al Bagdadi, nekdaj vodja ISIS (Islamska država Iraka in Levanta oz. Islamska država Iraka in Sirije), po novem, od razglasa kalifata, zgolj IS.

Modri madež na karti je zasedena Golanska planota, ki je pod kontrolo Izraela od leta 1967 (po zmagi Izraela proti združenim arabskim armadam). Golanska planota je za Izraelce pomembna tudi zaradi vode in tamkajšnjih vodnih virov. Če uporabimo razmišljanje Boštjana Videmška (za Svet na prepihu – Delo), se bodo vojne na Bližnjem vzhodu v prihodnosti bile predvsem zaradi vode, nafta bo/je postala drugotnega pomena (pa vendarle lahko vidimo, da v Siriji in Iraku še vedno poteka boj za nadzor nad z nafto bogatimi deli teh dveh držav). Golanska planota je zagotovo del te zgodbe. Izrael je v vojno v Siriji tudi nekajkrat odkrito posegel, ko je njegovo vojaško letalstvo napadlo položaje sirske vojske in Hezbolaha. Danes se je fokus Izraela usmeril stran od Sirije, saj v Gazi vodi novo krvavo vojno proti Hamasu, v kateri pa je daleč največja žrtev palestinsko ljudstvo.

Prav posebna zgodba vsega zgoraj zapisanega so “sponzorji” posameznih taborov in frakcij/skupin znotraj njih. Če je za Asadov režim povsem jasno, da uživa naklonjenost Rusije ter izdatno (vojaško, finančno in še kakšno) podporo Irana, je za uporniške frakcije značilno, da ima skoraj vsaka od njih sponzorja v eni ali več Zalivskih državah, Turčiji in tudi ZDA ter Evropi. Ne slepimo se. V rokah milic lahko vidimo tudi moderno orožje zahodnega izvora. Ranjeni borci, tudi tisti iz najbolj ekstremnih islamističnih skupin, se zdravijo v Turčiji. ZDA, Evropa in Rusija se, kljub stoletnim katastrofam, še naprej igrajo svoje (neo)kolonialne “igrice”, pri tem pa (ne)spretno izkoriščajo verske, etnične in politične delitve Bližnjega vzhoda. Najbolj osamljeni pri tem ostajajo Kurdi iz Rojave. Nenaklonjena jim je celo oblast v iraškem Kurdistanu. Kljub temu je usoda enih in drugih taka, da bodo morali za svoje preživetje verjetno tudi odkrito in direktno sodelovati. V zadnjih dneh je IS osvojila kar nekaj “kurdskega” ozemlja v Iraku, kar je obe strani že prisililo v (vojaško) sodelovanje. Kar pa ne pomeni, da bi morali opustiti svoje (politične) posebnosti, se razume.

V zgornjih vrsticah smo skušali orisati stanje na terenu v Siriji in širše. To nikakor ni lahka, še manj pa enostavna naloga. Razmerja moči se hitro spreminjajo, zavezništva še hitreje. Prav v tem trenutku se sirski konflikt še bolj odkrito preliva v Libanon (Arsal) in še močneje povezuje z iraškim (pa kalifatu še Kurdistan). Odveč tudi ni opozorilo, da so morebitne netočnosti v zgornjem tekstu lahko tudi posledica tega, da je bila stvar še dan ali dva nazaj povsem drugačna.

Avtorja in njegovo mapiranje sirskega (podobno tudi iraškega) konflikta bomo spremljali tudi v prihodnje. K najnovejšemu, zgoraj objavljenemu stanju v Siriji, pa spodaj pripenjamo še stare zemljevide, ki bodo bralcu tega teksta omogočile še malček globlji pogled v preteklost krvave morije v Siriji.

Stanje v Siriji na dan 15.7.2014:

2000px-syria4 15.7.2014

Stanje v Siriji na dan 1.7.2014:

2000px-syria 1.7.2014

Stanje v Siriji na dan 15.6.2014:

Sirija 15.6.2014

Stanje v Siriji na dan 1.6.2014:

Sirija 1.6.2014

 

 

Advertisements

One Comment on “Krvava Sirija in vojna vseh proti vsem”

  1. […] vidi avtor Thomas van Linge. Za primerjavo s prejšnjim stanjem si oglejte daljšo objavo o Siriji TUKAJ (tam najdete tudi nekoliko podrobnejšo razdelavo sirskega […]


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s