Veter sprememb z juga?

Grčija je korak bližje parlamentarnim volitvam. V sredo je v grškem parlamentu potekalo glasovanje za novega predsednika države – kandidat vlade je Stavros Dimas. Za Dimasa je glasovalo 160 od 300 poslancev. Da bi bil Dimas izvoljen, bi jih moralo za glasovati vsaj 200. Drugi krog volitev bo 23. decembra, ko mora Dimas za izvolitev ponovno dobiti vsaj 200 glasov, kar pa je misija nemogoče. V finalnem krogu, ki bo, če v drugem krogu seveda ne bo čudežne izvolitve, 29. decembra, potrebuje Dimas “le” 180 glasov, a obstaja precejšnja verjetnost, da jih ne bo dobil. Če parlamentu v treh korakih ne uspe izvoliti predsednika države, sledijo parlamentarne volitve.

Podmladek Sirize na demonstracijah 6. 12. 2014

Podmladek Sirize na demonstracijah 6. 12. 2014

Foto: Left.gr

Povsem mogoča zmagovalka morebitnih parlamentarnih volitev je levičarska Siriza. Ta še nikoli ni bila bližje zmagi in še nikoli ni imela tako velikega bremena na svojih ramenih. Je upanje evropske levice, mnogih Grkov in Evropejcev. A upale so že mnoge generacije pred njimi – bo tokrat drugače?

If the president of SYRIZA became Prime Minister, he would be able to drag along the entire European south to dangerous leftist paths, and that would be fatal for the European Union.

Z zgornjimi besedami je nedolgo nazaj pred prodornimi strankami levice, še posebej pa pred Sirizo, svaril Joschka Fischer, sam konec šestdesetih levičarski radikalec, danes, na starejša leta, pa gospod iz stranke Zelenih, nekoč prav tako radikalne, danes pa povsem konformistične politične sile. Srećko Horvat je za Guardian zapisal duhovit zaključek k razmišljanju zelenega Fischerja:

If the predictions that Syriza will be the first truly leftwing government in Europe are realised next year, a test of its success might be found by reimagining that scene in Capital, with a conversation between Fischer and Tsipras. When the ’68 lefty accuses the Greek leader of “turning other countries on to dangerous leftist roads”, couldn’t we imagine Tsipras answering: “But you should be glad.” When the perplexed Fischer responds “Why?”, Tsipras would simply answer: “Because I’m fulfilling your childhood dreams.”

Zgodba Sirize ni tako zelo nova kot se zdi na prvi pogled. Siriza je kot koalicija (danes stranka) nastala leta 2004. Največji del koalicije je predstavljala stranka Sinaspismos, ki je nastala v zgodnjih devetdesetih letih, kot koalicija pa je začela delovati konec osemdesetih  let (kratek čas je vsebovala tudi Grško komunistično partijo oz. KKE). Korenine Sinaspismosa segajo vse do konca šestdesetih let, ko je v KKE prišlo do razkola in je na svoje odšlo t.i. evrokomunistično krilo.

Siriza nikakor ni gradila iz nič. Ne samo zaradi zgoraj omenjene strankarske tradicije, ampak tudi zaradi vpetosti v različna družbena gibanja. V preteklem desetletju, odkar sploh obstaja kot Siriza (kar v prevodu pomeni Koalicija radikalne levice), se je Siriza naslanjala na antiglobalizacijsko oz. alterglobalizacijsko gibanje, študentska gibanja, bila je edina parlamentarna stranka, ki je dokaj brezkompromisno podprla proteste leta 2008 (ob smrti Alexandrosa Grigoropoulosa), podpirala je gibanje na trgu Syntagma itd.

Panos Petrou iz Internacionalistične delavske levice (DEA), “trockistične” stranke, ki je od začetka sodelovala pri ustvarjanju Sirize, o začetkih Sirize zapiše:

SYRIZA was founded in 2004. At the beginning of the 2000s, the reformist party Synaspismos–the Coalition of Left Movements and Ecology, referred to as SYN, and the largest organization within SYRIZA–was in electoral decline, facing the threat of not being able to win enough votes to pass the threshold for being represented in parliament. This was the result of its center-left policies during the previous years, which made the party look like a satellite of PASOK.

A left-wing turn was needed, and it was expressed mostly through the involvement of SYN in the anti-globalization movement and the antiwar movement of 2003 against the invasion of Iraq.

Regular joint actions between SYN and organizations of the radical and anti-capitalist left–DEA among them–took place in the anti-globalization and antiwar movements, and in the creation and activities of the Greek Social Forum. This kind of coordination represented an important break with the sectarian past of the traditionally fragmented Greek left.

The pressures from the movement itself–for unity of action and to express in the political field the dynamic of the Social Forum and the anti-globalization and antiwar movements–gave birth to SYRIZA.

Siriza je v leto 2012, leto volitev, prišla z razvejano aktivistično mrežo. Leo Panitch pravi, da je za uspeh Sirize in njenih predhodnic ključno, da je/so mrežo/stranko/stranke gradila/e desetletja. Sodelovanje v družbenih gibanjih je bilo ključno, a tudi premišljeno, dodaja. Siriza je tako zgradila mrežo, ki danes pogosto nadomešča tudi socialno vlogo same države.

Večina evropskih in svetovnih smrtnikov je za Sirizo slišala šele leta 2012, ko je, takrat še kot koalicija, v očeh mnogih presenetljivo osvojila drugo mesto na parlamentarnih volitvah tako maja kot junija (prišlo je do ponovitve volitev, ker stranke niso uspele oblikovati vlade oz. vladne koalicije). Volitve leta 2012 so dokončno podrle grški “dvostrankarski sistem” (podoben proces pravkar poteka tudi v Španiji), ki sta ga tvorili konservativna Nova demokracija in socialdemokratski Pasok (Panhelensko socialistično gibanje). Kljub vsemu obe stranki še danes vladata Grčiji – oblast sta si izmenjevali vse od konca vojaške hunte leta 1974.

Kako hud padec sta doživeli dominantni politični sili povedo številke in spodnji graf. Če je Pasok leta 2009 dobil podporo skoraj 44% volivcev, je maja 2012 dobil samo še dobrih 13% glasov. Na ponovljenih volitvah junija 2012 je podpora padla še za dodaten odstotek, na evrovolitvah letos pa je ta znašala le še 8% (s tem da je Pasok za evropske volitve sestavil skupno listo z nekaterimi manjšimi levosredinskimi strankami!). Najnovejše ankete stranki kažejo še nižjo podporo. Nekoliko bolje so jo odnesli konservativci, a tudi ti so daleč od rejtingov, ki so jih imeli pred kolapsom Grčije. Če so na parlamentarnih volitvah leta 2009 dobili slabih 33,5% glasov, so se morali leta 2012 zadovoljiti s slabimi 19% na volitvah maja oz. slabimi 30% na ponovljenih volitvah junija. Na evropskih volitvah letos jim je uspelo prepričati slabih 23% volivcev in podobno jim kažejo tudi ankete danes. Še bolj izrazito padanja podpore za Novo demokracijo dobimo, če pogledamo globlje v preteklost (graf spodaj).

a = volitve maja, b = volitve junija, e = evropske volitve

a = volitve maja, b = volitve junija, e = evropske volitve

Vir: Ministrstvo za notranje zadeve

Če k zgornjemu grafu dodamo še glasove za Sirizo, dobimo:

a = volitve maja, b = volitve junija, e = evropske volitve

a = volitve maja, b = volitve junija, e = evropske volitve

Vir: Ministrstvo za notranje zadeve

Iz zgornjega grafa je razvidno ključno obdobje, in sicer med letoma 2009 in 2012, ko se je dominantni dvostrankarski sistem (Nova demokracija-Pasok) sesul. Obe stranki skupaj sta maja 2012 dobili manj glasov kot Pasok sam na volitvah 2009. Grčijo je v tem obdobju doletela silovita ekonomska/politična kriza, kot podaljšek globalne krize, ki sta jo obe stranki skušali “reševati” s pomočjo vsesplošnega napada na delavske in druge pravice. Grčija je postala nekakšen poskusni zajec (evropske) neoliberalne politike, ki je in še preizkuša, kako daleč lahko gre v krčenju pravic delavcev, privatizaciji šolstva, zdravstva itd. Skokovito sta narasli revščina in brezposelnost. Grško ljudstvo, ki je dobesedno na kolenih, pa je vendarle kaznovalo stranki, ki tovrstno politiko izvajata. Ne samo da je strmo zrasla podpora levičarski Sirizi, ki je na evropskih volitvah 2014 zmagala, fragmentiral se je celotni politični prostor – za primerjavo, v parlament so na volitvah leta 2000 prišle štiri, junija 2012, ko so potekale zadnje parlamentarne volitve, pa  sedem strank. “Obogatili” sta se tako levica kot desnica. Če smo iskreni, se je obogatila, glede na število strank, predvsem desnica, saj sta v parlament prišli neonacistična Zlata zora in (nacionalistična) konservativna stranka Neodvisni Grki (ANEL), medtem ko je iz parlamenta izpadla desničarska stranka LAOS. Levi del parlamenta je postal bogatejši za reformistično levosredinsko stranko Demokratična levica (Dimar), nekakšen desni odklon od Sirize, ki pa danes že izginja s političnega zemljevida Grčije.

Zgornji graf govori, še posebej če k njemu prištejemo najnovejše ankete, še nekaj – oblikuje se neke vrste novi dvostrankraski sistem med Sirizo in Novo demokracijo. Če sta stranki Pasok in Nova demokracija v “dvostrankarskem bazenu” plavali kot ribi v vodi, pa za Sirizo to ni in ne sme biti rešitev.

a = volitve maja, b = volitve junija, e = evropske volitve

a = volitve maja, b = volitve junija, e = evropske volitve

Vir: Ministrstvo za notranje zadeve

Posebej zanimiva je primerjava gibanja glasov za Sirizo in Pasok (graf zgoraj). Takoj na prvi pogled je razvidno, da je naraščanje in padanje podpore eni ali drugi (delno) medsebojno povezano. Tukaj se morda skriva ena od pasti za Sirizo v (bližnji in daljni) prihodnosti. Črni scenarij je, da bi Siriza na dolgi rok postala neke vrste “novi Pasok”. Danes se zdi tovrstno govorjenje malodane znanstvena fantastika, a nismo edini, ki na to opozarjamo. Ne samo da se levičarska retorika Sirize vidno mehča, na kar med drugim opozarja leva opozicija znotraj stranke, tudi številni nekdanji člani (in simpatizerji) Pasoka so zatočišče našli prav v Sirizi – na karieriste iz Pasoka opozarjajo mnogi, med njimi tudi marksist Leo Panitch, ki je nedolgo nazaj v okviru Inštituta za delavske študije gostoval v Sloveniji. Prehajanje “pasokistov” samo po sebi ni nič slabega. Pravzaprav je nujno, saj sta stranki Pasok in Nova demokracija v najboljših časih (pred letom 2012) skupaj dobivali okrog 80% glasov, od tega približno polovico Pasok, in je zatorej velik del levo in levosredinsko opredeljenih volivcev glasoval za Pasok. Siriza brez teh glasov ne bi mogla zrasti kot je. Del pasokistov se je z vsesplošno krizo (in pomikom Pasoka na desno) zagotovo politično radikaliziral (ali preprosto ostal na socialdemokratskih pozicijah) in po novem navija za “demokratični socializem”, nekaj pa jih k Sirizi prehaja iz povsem praktičnih (ne ideoloških) razlogov in ti so problematični. Vprašanje na mestu je, ali se “sirizirajo” ex-pasokisti, ali se “pasokizira” Siriza in katera od teh možnosti bo dolgoročno prevladala?

Siriza je v obdobju od nastanka pa do danes že večkrat skrenila tako proti sredini kot v levo. Ko je skrenila “preveč” v levo, je iz Sirize (točneje iz Sinaspismosa, saj je bila Siriza takrat še koalicija in Sinaspismos največja stranka v njej) leta 2010 odšlo levosredinsko krilo – nastala je stranka Dimar (ta je, tudi zaradi sodelovanja v neoliberalnih vladah, praktično pred izumrtjem). Danes je, kot smo že omenili v prejšnjem odstavku, mogoče slišati veliko očitkov, da Siriza, njeno vodstvo in večinska frakcija, znova hiti proti sredini. Da se naglo bliža socialdemokratskim pozicijam. A zavedati se je potebno dvojega. Prvič, socialdemoratsko politično polje je izpraznjeno in s tem izjemno privlačno. Tradicionalne stranke, ki se imajo za socialdemokratske, to že dolgo niso več. Z drugimi besedami, to, kar počno “tradicionalne” socialdemokratske stranke, ni socialna demokracija. Drugič, “socialdemokratski” ukrepi (vrnitev k socialni državi itn.) so tisti, ki jih bodo Siriza in njej podobne stranke najbrž izvedle najprej, ko in če pridejo na oblast. Obljubljajo, da bo to zgolj prvi korak, ki mu bodo sledili drugi, ki naj bi vodili k prelomu s kapitalizmom. Če prvemu ne bo sledil drugi itn., potem smo zelo blizu črnemu scenariju iz prejšnjega poglavja.

Dilemo okrog socialdemokratskosti je v zadnjih Mladininih Alternativah načel Srećko Horvat, ki opozarja, da se, odkar gre Sirizi v anketah dobro, nenehno pojavljajo očitki, da stranka drvi v naročje socialne demokracije. Levi kritiki, kot pravi, očitno ne vidijo, da bi bila v zdajšnjih razmerah vrnitev k socialni demokraciji korak naprej, seveda pogojno rečeno, kot dodaja. Pri tem zapiše še, da se nova levica pri socialni demokraciji ne bi smela ustaviti in si zadati socialne demokracije za končni cilj, ampak je lahko socialna demokracija samo sredstvo za doseganje končnega cilja. K temu dodaja:

Na kratko, da bi se izognili napakam socialne demokracije, se moramo danes vrniti prav h Gramscijevemu spoznanju o »manevrski vojni« in »pozicijski vojni«. »Pozicijska vojna« je prizadevanje, da se v družbi pridobi vpliv s hegemonijo, ki naj bi nekoč omogočila tudi »manevrsko vojno«. Če med krizo, kar so med rugim tudi »naravne katastrofe«, kakršne so poplave, prav levica lahko ponudi ustrezno drugo možnost (na primer vzpostavitev solidarnostne mreže, s katero naj bi zamenjali oboje, kapitalistično ideologijo »humanitarne pomoči« in nefunkcionalno »socialno državo«, ki se je sesula ravno zaradi kapitalističnega ekstraktivizma), potem je to korak k hegemoniji, ta pa dolgoročno lahko pripelje tudi do »manevrske vojne« ali frontalnega spopada, ki se ne bi končal kot je na primer končal Allende. Toda treba je iti še korak naprej: ne gre za to, da izberemo med »manevrsko vojno« in »pozicijsko vojno«, gre za to, da ju povežemo. »Pozicijska vojna« ne more biti samo priprava na hegemonijo, konstituirati mora stalni proces bojev, nenehno vzpostavljanje novih oblik nasprotnih sil in novih oblik organizacije. S tem »pozicijska vojna« pravzaprav že postaja »manevrska vojna«.

Naslednja pomembna dilema je organizacijske narave. Gre za dilemo koalicija-stranka. Ta je aktualna tudi pri Združeni levici, a o tem več drugič. Siriza je svojo pot začela kot koalicija in se je v enotno stranko dokončno preoblikovala leta 2013. Z vprašanjem enotne stranke se je Siriza srečevala pratkično skozi ves čas svojega obstoja. Loudovikos Kotsonopoulos piše, da do velikega trenja znotraj Sirize, točneje znotras Sinaspismosa, pride v letih 2008-09, ko je Alekosa Alavanos vodenje Sinaspismosa prepustil mlajšemu Ciprasu, sam pa ostal na čelu parlamentarne skupine Sirize. Prišlo je do spopada okrog prihodnosti Sirize, pri čemer je Alavanos zagovarjal preoblikovanje Sirize iz koalicije v enotno stranko, Cipras pa nadaljni obstoj Sinaspismosa kot samostojne stranke in Sirize kot koalicije. Alavanos je bil poražen in je kmalu po volitvah 2009 zapustil Sirizo, še dodaja Kotsonopoulos. Danes je Siriza kljub vsemu stranka, Alavanos pa životari nekje na margini.

Odprto ostaja vprašanje, ali je bilo preoblikovanje Sirize v enotno stranko dobra poteza? Rejtingi govorijo, da je bila. Tudi grška volilna zakonodaja ne prizanaša – zmagovalna stranka dobi petdeset dodatnih sedežev v parlamentu (čemur Siriza sicer nasprotuje in obljublja odpravo tega pravila). Če zmaga koalicija, kar je Siriza bila, to pravilo ne velja. Povsem nekaj drugega pa je barvitost Sirize, ki je s preoblikovanjem v stranko zbledela. Če je bila Siriza kot koalicija pisan šopek, kjer je vsak oz. vsaka od skupin/strank, ki jo je sestavljala, lahko obdržala svojo levo identiteto, pa ta šopek s preoblikovanjem v enotno stranko postaja vse bolj enobarven in bled. Obstaja bojazen, da bo povsem prevladala vodilna linija, ki bo/je vse bolj pripravljena na kompromise. Strah pred razočaranjem po volilni zmagi Sirize ni neupravičen.

Siriza je bila nekoč koalicija/stranka, za katero so volili predvsem mladi in intelektualci (ti kategoriji sta ji ostali zvesti do danes), z vse večjo popularnostjo pa je postala politična sila, ki jo masovno podpirata tako (tradicionalni) delavski kot izginjajoči in vse bolj revni srednji razred, če govorimo s tem nekoliko arhaičnim jezikom. Pogled na podatke o glasovanju po starostnih kategorijah na volitvah junija 2012 nam pokaže:

glasovanje starost

Vir: Public Issue

V tabeli zgoraj je razvidno, da so mlajše generacije volile proti Pasoku in Novi demokraciji (torej, za ostale stranke) in obratno, starejši so bili tisti, ki so v precejšnji meri ostali zvesti omenjenima strankama. Grčija se je leta 2012 razklala tudi generacijsko.

Ena ključnih zadev, s katerim se bo morala spopasti tudi Siriza, je neudeležba na volitvah. Grčija je močno politizirana država, a se tako kot večina ostalih evropskih držav, ni uspela izogniti vedno manjši udeležbi na volitvah.

a = volitve maja, b = volitve junija

a = volitve maja, b = volitve junija

Vir: Wikipedia

Padec volilne udeležbe v zadnjih dveh desetletjih je očiten. Če je bila še leta 1993 udeležba blizu 80%, je bila na zadnjih parlamentarnih volitvah junija 2012 že blizu 60%.

Siriza bo morala, tako kot druge stranke, poiskati odgovor, zakaj, kljub zaostrenim razmeram, na volitve odhaja vedno manjši delež prebivalstva. Zgodbo seveda lahko tudi obrnemo in damo prav gibanjem in skupinam, ki nasprotujejo “predstavniški igri” in opozarjajo na to, da prebivalstvo pravzaprav ne zaupa več nobeni stranki. Vprašamo se lahko, kaj se dogaja z maso abstinentov? Andrej Kurnik je ob velikem padcu udeležbe na letošnjih slovenskih parlamentarnih volitvah o tej masi zapisal: “Tam je zanimivo. Kaj se dogaja v tem eksodusu? Kaj se gradi?” Izjemno pomembni vprašanji. Podobno kot je pomembno vprašanje tudi to, ki sicer nasprotuje optimizmu prejšnjih, ali velika abstinenca ne koristi ravno vladajočemu razredu?

Težav za Sirizo pa ne predstavljajo zgolj abstinenti, ampak tudi velika razdrobljenost grške levice. A razdrobljenost levice je dejstvo, z njo moramo živeti. Ko govorimo o levici bi bilo najbrž veliko pametneje govoriti v množini, o levicah. Sirizi, čeprav je sama zgodba združevanja, “konkurence” ne manjka. Omenimo zgolj nekatere akterje, ki se nam zdijo bolj pomembni. Najprej je tu KKE, katero smo že omenjali in dokaj trdno drži svojo bazo volivcev. V nasprotju s Sirizo, KKE ni naredila prodora. Za to obstaja več razlogov. Eden je zagotovo ta, da gre za izjemno sektaško in rigidno stranko, ki zelo težko sodeluje s komerkoli. Druga, ki jo moramo omeniti, je radikalno leva koalicija Antarsya. Ta čaka na svojo priložnost v senci “velike” Sirize. Če Sirizi spodrsne, bi lahko Antarsya ribarila med bolj radikalnimi pripadniki in simpatizerji Sirize. Zraven Antarsye obstaja še cel kup radikalno levih, levih in bolj levosredinskih strank in skupin, ki se potegujejo za naklonjenost prebivalstva. A na “levici” obstaja še ena kategorija, ki je z vsemi zgoraj omenjenimi v boju za naklonjenost jeznih mladih generacij – prav tako razdrobljeno anarhistično/anti-avtoritarno gibanje. Ob teh zna Grčijo v prihodnje zadeti tudi radikalni “modernizacijski” val, ki utegne politično polje levice raztegniti izven zgoraj orisanih “starolevičarskih” kalupov. Podobno kot se dogaja ponekod po Evropi. Večjega uspeha za te igralce do sedaj v Grčiji ni bilo.

Za konec

Samarasov (načrtni) poker s predsedniškimi volitvami je povzročil pravi vihar, takoj je sledil občuten padec delniškega indeksa na atenski borzi. Strašenje s Sirizo se je začelo še preden je Samaras sploh dobro oznanil volitve. Tako kot ob parlamentarnih volitvah leta 2012, lahko tudi ob predsedniških decembra in ob morebitnih parlamentarnih volitvah naslednje leto, pričakujemo vsesplošno ofenzivo proti Sirizi in levici nasploh. Grške konservativne in socialdemokratske politične ter ekonomske elite, z veliko pomočjo medijev, ne zamudijo nobene priložnosti. Če bo na oblasti Siriza, se bo zgodilo vse najslabše, pravijo. A kje je Grčija danes? In po čigavih zaslugah? O tem molčijo. Molčijo, ker so grško družbo izdale in podrle njihove politike – vzpon Sirize v takih pogojih je bil samo vprašanje časa. Molčijo, ker so nad levico spustile “pošast”, ki je ne morejo več brzdati – Zlato zoro. Dokler slednja ni ogrožala njih samih, ji je bilo dovoljeno praktično vse, nato je sledil korak nazaj (vodstvo Zlate zore je za zapahi), a se je Zlata zora izkazala za zelo uporabno še naprej (preobrat v odnosu do Zlate zore je bila smrt raperja in levičarskega aktivista septembra lani – pravi vzrok pa najbrž v tem, da je Zlata zora začela ogrožati same centre moči). V tem trenutku je Zlata zora zelo priročna za teorijo dveh ekstremov (kot protiutež, s katerim elite strašijo, nastopa levičarska Siriza). Da pa lahko povsem razumemo fenomen Zlate zore, moramo nujno nekaj vedeti o grški zgodovini: državljanski vojni, vojaški hunti in Novi demokraciji, s katero ima Zlata zora več skupnega kot se zdi na prvi pogled (več o Zlati zori lahko preberete tudi TUKAJ).

Anketa MRB iz sredine decembra:

gr1

Če bo Siriza na naslednjih volitvah, ki utegnejo biti zelo kmalu, res zmagala, kar kažejo trenutne ankete (anketa zgoraj), se postavlja precej vprašanj. Prvo je, ali so pričakovanja do Sirize prevelika oz. bo Siriza res tako radikalno zarezala v trenutno stanje? Drugo in nič manj pomembno vprašanje pa je, kako bodo elite, grške in evropske, sprejele morebitno zmago levice v Grčiji? Pred očmi se hočeš nočeš zvrtijo tudi črni scenariji. Na vprašanje Boštjana Videmška, kaj se bo zgodilo, če Siriza pride na oblast, je Aris Hacistefanu odgovoril:

Ne maram teorij zarote, a poznam vplivne ljudi, ki so prepričani, da bo Sirizi v vsakem primeru preprečeno vladati, tako ali drugače. Obstaja veliko poti, da se jih uniči v 48 urah. »Globoka država« ima dolge prste.

Siriza je eno največjih upanj levice po drugi svetovni vojni. Prav zaradi tega lahko postane tudi eno največjih razočaranj. Morda bo njen uspeh resnično kaj spremenil. Neuspeh, ki ga razumemo kot preveč medle politike, pa lahko odpre politično polje še bolj v levo (lahko ga, kar je velika nevarnost, tudi v desno!). Morda da priložnost tudi neparlamentarni levici ali nečemu, kar bomo razumeli kot levico. Morda se Sirizi zgodi tudi razkol in dobimo še levi odklon od Sirize. O črnih scenarijih smo nekaj že zapisali. Prav nič ne garantira, da bo Sirizi, kljub zmagi na volitvah in kljub neradikalnim politikam, dovoljeno vladati. Prav tako se lahko proti-napad političnih/ekonomskih elit konča, po najbolj črnem scenariju, tam kjer smo nekoč že bili – v bolj avtoritarni obliki vladavine ali celo fašizmu. Govoriti o fašizmu kot o fenomenu preteklosti je namreč največja nevarnost in iluzija v kateri živi današnja družba.

 

 

 

Advertisements

8 komentarjev on “Veter sprememb z juga?”

  1. […] Veter sprememb z juga? → […]

  2. […] Več o vladnem programu Sirize lahko preberete TUKAJ. […]

  3. […] eni od prejšnjih objav smo tudi namignili, da obstaja očitna povezava med padcem podpore Pasoku in rastjo glasov za Sirizo. To potrjuje tudi […]

  4. […] koraku se bomo ustavili pri levi sredini, saj je/bo ta doživela največjo implozijo. V članku Veter sprememb z juga? smo podrobneje govorili o tem, da je veliko nekdanjih volivcev Pasoka leta 2012 volilo Sirizo. […]

  5. […] zeleno na grškem političnem zemljevidu, ni nikakršno naključje (več o tem lahko preberete TUKAJ). Je pa res, da je Grčija z nedeljskimi volitvami dokončno prekinila tudi z vladavino dvojčka […]

  6. […] razvoj Sirize od njenega nastanka pa do danes. Veliko smo o Sirizi sicer pisali že v enem od daljših člankov v ne tako daljni preteklosti, kjer smo omenjali tudi same korenine Sirize, ki so v veliki meri povezane s komunistično stranko […]

  7. […] še nekaj mesecev nazaj. Vse bolj zaseda mesto Pasoka pred implozijo. Siriza se prav neverjetno hitro “pasokizira” in je danes prej kot kaj drugo levosredinska stranka (vprašanje pa seveda je, če Siriza lahko […]


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s