Španska Združena levica v nezavidljivem položaju

Španska Združena levica (Izquierda Unida, IU) je bila nekaj časa nazaj povsem “naravna” kandidatka za visoka mesta na naslednjih volitvah. Obračun evropskih elit z nižjim in srednjim razredom, z večino prebivalstva torej, je recept, ki bi moral levi IU prinesti hiter vzpon. Nekaj časa je kazalo, da bo temu tako, a so se stvari izjemno hitro obrnile. Kaj se je zgodilo?

IUspania

Vir: El Pais in Parties and Elections in Europe

Odgovor je večplasten. Prvič, na sceno je stopila (nova) stranka Podemos, ki je več kot uspešno kanalizirala izbruh vsesplošnega nezadovoljstva. Drugič, za nezmožnost kosanja IU s Podemosom, in s tem nezmožnost za rast v najbolj plodnih razmerah, je kriva strankina politična linija v zadnjih letih in desetletjih.

Zgornji graf, ki vsebuje tudi prognozo za letošnje volitve, se zdi celo optimističen, saj večina drugih anket IU kaže nižje odstotke podpore (anketa Metroscopia stranki IU skozi daljše obdobje kaže podporo med 4,9% in 6,5%). To pa je manj kot je stranka/koalicija* dosegala v anketah leta 2013 in prvi polovici 2014, ko je IU doživljala vrhunec podpore, ali lani na evropskih volitvah, ko je IU osvojila tretje mesto, na volitvah pa je prvič nastopil tudi Podemos. Od takrat pa do danes se je stvar povsem obrnila. Da se Podemos močno zajeda v volilno telo IU, podobno kot tudi v volilno telo PSOE, ugotavljajo številne raziskave. Anketa MyWord iz marca letos na primer kaže, da kar 20% podpornikov Podemosa prihaja iz vrst nekdanjih volivcev IU in 28% iz vrst “socialistične” stranke PSOE. Ne samo da IU očitno nima moči, da bi izkoristila padec PSOE in bi razočarane “socialiste” pripeljala v svoje naročje, tudi sama je žrtev množičnega odliva podpornikov.

Gibanje glasov pred evropskimi volitvami in rezultat evropskih volitev:

evro2014spa

Vir: El Pais (1, 2, 3 in 4) in Ministrstvo za notranje zadeve (Španija)

Evropske volitve (PSOE 23,01%, IU** 10,03% in Podemos 7,98%) in gibanje glasov po tem (anketa Metroscopia za parlamentarne volitve 2015):

spametro

Vir: El Pais (1, 2, 3 4, 5, 6 in 7) in Ministrstvo za notranje zadeve (Španija)

Ključna stvar v celotni zgodbi neuspeha IU ni prihod Podemosa na politično prizorišče, ampak nezmožnost razumeti družbena gibanja, ki so bila predhodnica Podemosa. Gibanje 15M (Indignados oz. Democracia Real Ya) je globoko zarezalo v špansko politično telo. Ne pozabimo, da je gibanje v začetku nastopilo proti vsem strankam in proti reprezentativni demokraciji – “nihče nas ne predstavlja” (za več o gibanju 15M glej na primer Sitrin in Azzelini***). V to je bila všteta tudi levica, IU. Šele ko je mobilizacija začela pešati in se je gibanje usmerilo v mestne četrti španskih mest, so začeli nastajati kolektivi in tudi nove stranke in liste, ki bodo kmalu oz. so že nastopile na lokalnih, regionalnih ali državnih volitvah. Podemos in podobne stranke ter liste so posledice gibanja, tudi neuspeh tega, kot bi rekli nekateri, da se mobilizacija direktne demokracije ohrani na daljši rok. Posledica vakuuma, ki ga je gibanje pustilo. Tudi posledica odločitve dela aktivistov, da se podajo na strankarsko pot. Ta pot naj bi bila, kot obljubljajo, radikalno drugačna od poti “stare kaste”. Španska nova levica, če jo lahko tako imenujemo, je zelo pisana. Nikakor ni samo Podemos. IU tega vakuuma, ki ga je pustilo gibanje 15M, ni nagovarjala (dovolj učinkovito). Upamo si trditi tudi, da ga ni razumela. Sicer je podpora IU po “izginotju” gibanja z ulic narasla, a je bila bolj posledica glasov tistih, ki so vseeno imeli namen glasovati za najmanjše zlo. Podemos je kasneje pobral večino teh glasov in tudi veliko dotakratnih abstinentov. Ustanovitelji Podemosa so vse skupaj razumeli neprimerno bolje – to dokazuje tudi izvajanje Pabla Iglesiasa, ki nenazadnje prihaja iz šole Španske komunistične stranke (PCE), ki je tudi daleč največja komponenta IU, v televizijski debati z mladim upom IU Albertom Garzonom februarja lani:

I have defeat tattooed on my DNA. My great-uncle was shot dead. My grandfather was given the death sentence and spent 5 years in jail. My grandmothers suffered the humiliation of those defeated in the Civil War. My father was put in jail. My mother was politically active in the underground. My first experience of political socialisation as a child was in the mobilisations against NATO [in the 1980s], which was the last time that the Left in this country thought we could win. It bothers me enormously to lose. … And I’ve spent many years, with colleagues, devoting almost all of our political activity to thinking how we can win … The things I say in the mass media and how I say them require a great many hours’ work where we think about how to move through an absolutely hostile terrain. … We were in Latin America and we watched and watched how they did things there to win. And here is the secret. The first thing is not to feel any fear …. [Second] I know that all Left activists want the whole of the Left to be united. … If all of the Left organisations were, then we can beat the rogues in charge. Rubalcaba and Rajoy love it that we don’t think like that because they know that then we would be limited to 15 or 20 per cent [of the vote]. … I don’t want to be the 20 or 15 per cent. I don’t want my biggest political aspiration to be taking three regional ministries from the Socialist Party. I don’t want to be a “hinge”. I want to win. And in a context of complete ideological defeat in which they have insulted and criminalised us, where they control all of the media, to win the Left needs to stop being a religion and become a tool in the hands of the people. It needs to become the people … I know that this pisses off people on the Left. We like our slogans, symbols and anthems. We like getting together as a group. We think that if we get several party initials on a poster this means we are going to win. No way. [Winning] is about people’s anger and hopes. It is about reaching people who otherwise would see us as aliens because the Left has been defeated. … What should democrats do? Democracy is taking power off those that monopolise it and sharing it out among everyone, and anyone can understand that. … 15-M sent a damned message — firstly to the Left and there were left-wingers that took it badly. I remember Left leaders saying “I’ve been ‘indignado’ [outraged] for 30 years. Are these kids going to come and tell me what being outraged is all about?” OK, but it wasn’t you that brought together hundreds of thousands in the Puerta del Sol. The fact that [15-M] held the largest mobilisation since the NATO referendum and that this has been able to change this country’s political agenda to put the demand for democracy first, does that reveal [the Left’s] strength? No, it shows our damned weakness. If the unions and social organisations were organised, we wouldn’t need things like [Podemos]. The problem is that in times of defeat so you don’t get defeated again, …. you have to think and say “we can be the majority”.

Kot odlično spomnita Marina Sitrin in Dario Azzellini**, je prav “socialistična” PSOE začela s trdimi varčevalnimi ukrepi, ki jih je desnica kasneje le še dodatno nadgradila. Tudi tukaj je IU, s pogostim podpiranjem PSOE, odigrala ne najboljšo vlogo. Vse za nekaj ministrskih mest na regionalni ravni, kot pravi Iglesias? Videti je, da se Garzon tega zaveda, v nedavnem intervjuju za Jacobin je namreč dejal:

Providing political support for the PSOE [Socialist Party] should not be IU’s only ambition. Rather, its goal ought to be to lead the transformation of society. Within the organization, some people never believed that we could get above the 10 percent mark and that eventually we would have no choice but to work with the PSOE. To be politically ambitious is to do away with this kind of calculation, and that implies a change of method, a change of generation.

V intervjuju Garzon neposredno “napade” Podemos in s tem pokaže, da razume, kdo je največji konkurent IU. In morda je to znamenje, da tudi IU razume, da je čas za menjavo generacij, čeprav to samo po sebi ni zagotovilo boljših politik. Drugo vprašanje pa je, ali je rivalstvo IU in Podemosa, ki je očitno, za špansko levico dobro? V trenutnem razmerju moči ne najbolj. Kaj bo po vseh teh pretresih ostalo od IU, pa bo pokazal čas. IU ne gre kar tako odpisati, saj ima dolgo tradicijo – kot rečeno, najmočnejši del IU je PCE.

In še dodatek. V nedeljo so potekale volitve v avtonomni pokrajini Andaluzija – IU je pričakovano izgubila veliko glasov, Podemos se je s skoraj 15% odrezal solidno, kot so napovedovale tudi ankete. Brez presenečenj. Andaluzija je “socialistična trdnjava” in slavila je PSOE, ki tej avtonomni pokrajini vlada že lep čas (tudi s pomočjo IU). Več o andaluzijskih volitvah lahko preberete v prejšnji objavi TUKAJ.

 

*Dodatek k prvotni objavi: IU je neke vrste dvoživka med stranko in koalicijo. Ima svoje članstvo, stranke, ki jo tvorijo, denimo PCE, pa se vseeno niso razpustile in obstajajo naprej.

**IU je na evropskih volitvah nastopala pod imenom Pluralna levica (Izquierda Plural, IP).

***Marina Sitrin in Dario Azzelini (2014): They Can’t Represent Us! Reinventing Democracy from Greece to Occupy. Založba: Verso.

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

One Comment on “Španska Združena levica v nezavidljivem položaju”

  1. […] na afere in notranja trenja. Glavnina podpore Podemosu prihaja od razočaranih volivcev PSOE in Združene levice (Izquierda unida) ter (nekdanjih) abstinentov (abstinentov je po najnovejši anketi 26%). Bolj […]


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s