Poraženci in zmagovalci grških volitev

Nedeljske volitve v Grčiji so v parlament poslale osem strank (ena več kot na volitvah januarja). Neudeležba je bila rekordna in kaže, prej kot na apolitičnost ali nezanimanje za politiko, na nezadovoljstvo s ponudbo na volilnih lističih in na to, da ta ponudba ne ponuja alternative. Siriza je v prejšnjih mesecih postala memorandumska stranka, to je kruta resnica. In kot taka se za mnoge razočarane Grke vse manj razlikuje od starih političnih elit (Nova demokracija in Pasok). Vznikanje novih strank in front tik pred volitvami ni prepričalo volivcev.

GRvolitve_jan_sep

Vir za izdelavo tabele: Grško ministrstvo za notranje zadeve

Najprej beseda ali dve o zgornji tabeli, ki prikazuje %, število realnih glasov in število sedežev za deset strank/koalicij, ki so se v nedeljo zvrstile od prvega do desetega mesta. Za primerjavo so zraven še podatki za januarske volitve. Tako dobimo sliko, ki ne prikazuje samo +/- %, ampak tudi realne glasove in s tem tehtnejšo sliko, katera od strank se dejansko lahko pohvali z nedeljskimi volitvami. Dodatno pojasnitev potrebujeta vrstici, ki kažeta rezultate Pasoka in Antarsyje (v nadaljevanju Antarsija). Pasok je tokrat nastopal v koalicija s stranko Dimar, a ker je ta januarja nastopila v drugi koaliciji, smo za primerjavo upoštevali le glasove Pasoka. Pri Antarsiji je ravno obratno, v primerjavi rezultatov smo sešteli glasove Antarsije in EEK – na januarskih volitvah sta nastopili posebej.

Začnimo pri očitnih poražencih. Največja poraženka volitev je antimemorandumska levica. Nova leva stranka/fronta Ljudska enotnost (LAE), nastala iz odpadnikov Sirize in nekaterih skupin zunajparlamentarne levice, se ni uspela uvrstiti v parlament, kar je, milo rečeno, katastrofalen poraz. Težava, s katero se je ubadala LAE v predvolilnem času, in kar se je videlo na daleč, je ta, da je v svojo mrežo ujela zgolj “politične” ljudi, se pravi aktiviste, ne pa širokih množic. Te so ostale v objemu Sirize. Drahma in (levi) evroskepticizem sta za množice (na “levici”) kot kaže preveč. Zaenkrat. Veliko gre tudi na račun okorne in nespretne volilne kampanje. LAE je najbolj očitna žrtev velike abstinence. Zeleno obarvane številke v tabeli so seveda varljive, saj je LAE prvič nastopila na volitvah.

Nekaj podobnega kot za LAE velja za Antarsijo, koalicijo radikalno levih skupinic in strančic (naj še enkrat spomnimo, da sta dve formaciji zapustili Antarsijo in se pridružili LAE, prav tako je del koalicije izven Antarsije, ki je v navezi z njo nastopil na januarskih volitvah, prestopil v LAE), ki že dolga leta čaka na priložnost, a je nikakor ne dočaka. Tokrat je poskusila v koaliciji s trockistično EEK (Delavska revolucionarna stranka), rezultat pa je bil komaj kaj boljši od seštevka obeh na volitvah januarja (+ 0,17% oz. + 4.236 glasov). Čeprav je tudi Antarsija v zgornji tabeli v zelenih številkah, pa je zelo zelo daleč od parlamentarnega praga. Za primerjavo, na volitvah maja 2012 je Antarsija dobila 1,19% oz. nekaj več kot 75.000 glasov. Po letih varčevalnih politik in bojev je pristala pri slabih 40.000 glasovih. Da, protivarčevalna strankarska levica je na kolenih, o tem ni prav nobenega dvoma.

KKE (Komunistična partija Grčije) stoji na mestu, realno pa je izgubila dobrih 35.000 volivcev. Komunisti, točneje njihovo vodstvo, se je zaprlo vase (za več preberite intervju s člani centralnega komiteja – objavljen tudi na tem blogu TUKAJ), smer izolacionizem in sektaštvo. S tako politiko bo težko iz okvira 5-8%. Imajo svoje zveste volivce, drugi o podpori KKE ne razmišljajo. KKE lahko smatramo kot eno od poraženk celotne grške zgodbe, saj iz kriznih časov, ki bi ji morali biti pisani na kožo, ni potegnila nič novega. Grški komunisti zamujajo zgodovinske priložnosti. In to eno za drugo. Tako bo vse dotlej, dokler bo KKE kot dinozaver v tretjem tisočletju. Ne gre pa KKE podcenjevati. Če hoče, in poudarek je na če, se lahko zoperstavi vsakomur, tudi na ulici.

Med velike poraženke nedeljskega spopada sodi tudi “sredinska” stranka To Potami ali Reka, za katero pravzaprav niti ni točno jasno, kaj predstavlja. Razen tega seveda, da podpira novi memorandum, zagovarja reforme v tej smeri in je proevropsko usmerjena. Je nekaj novega, saj je bila ustanovljena leta 2014, a hkrati koraka z ramo ob rami s starimi političnimi elitami. Tudi zato, ali predvsem zato, njena zvezda počasi ugaša.

volitve gr jan-sep 2015

Volitve januarja (levo) in volitve septembra (desno). Roza = Siriza, modra = Nova demokracija.

Vir: Grško ministrstvo za notranje zadeve

Stranki Siriza in Neodvisni Grki (ANEL), nova-stara vlada, sta (pogojni) zmagovalki volitev. Zakaj? Uspelo jima je ostati na oblasti, ankete so napovedi ponovno zgrešile. A Siriza ni to, kar je bila še nekaj mesecev nazaj. Vse bolj zaseda mesto Pasoka pred implozijo. Siriza se prav neverjetno hitro “pasokizira”(= postaja podobna Pasoku) in je danes prej kot kaj drugo levosredinska stranka (vprašanje pa seveda je, če Siriza lahko uspešno zasede mesto nekdanjega Pasoka). Levica je le še bledi spomin, o radikalni levici niti slučajno ne moremo več govoriti. Postala je ena od provarčevalnih strank. Za ceno oblasti in proevropskosti je ideja Sirize plačala astronomsko ceno. “Zmaga” Sirize je tako njen največji poraz. Družba nacionalističnih konservativnih Neodvisnih Grkov, v prvi in drugi Sirizini vladi, zadevo samo še dodatno začini.

Stare elite nimajo dosti razlogov za veselje. Nova demokracija je obtičala tam, kjer je bila januarja oz. je v realnih številkah celo izgubila slabih 200.000 volivcev. Jasno je, da si večina Grkov ne želi, da bi se na oblast spet zavihteli konservativci. Takoj po volitvah se je tudi začel spopad za vrh stranke, kar bi znalo Novo demokracijo (dodatno) razklati in oslabiti.

Pasok je skozi številke videti kot “zmagovalec”, a je treba biti zelo previden. Tokrat so kandidirali v koaliciji z Demokratično levico (Dimar), medtem ko Papandreou s svojim Gibanjem demokratičnih socialistov (To Kinima ali KIDISO) sploh ni sodeloval na tokratnih volitvah. Velika verjetnost je, da so tisti, ki so januarja volili To Kinima, če so se seveda udeležili volitev, tokrat volili Pasok, iz katerega je z odcepitvijo Papandreouvih ljudi stranka To Kinima nastala. Zelo verjetno se je nazaj k Pasoku prelilo tudi kar nekaj volivcev To Potami.

Zlata zora ima razlog za veselje. V odstotkih je dosegla najboljši rezultat v svoji zgodovini, sicer je izgubila slabih 9.000 realnih glasov, a povečala število sedežev za enega. Suvereno je ubranila tretje mesto. Neonacizem je postal ena od povsem običajnih izbir na grški “politični tržnici”. Podatki o tem, da so za njih volili mnogi brezposelni in mladi, so zelo zaskrbljujoči, čeprav ne nepričakovani. Evropsko poigravanje z Grčijo in Sirizo ter posledični Ciprasov obrat (izvajanje novih, trših varčevalnih ukrepov in ignoriranje rezultata referenduma) Zlati zori zgolj koristijo. Vodilni člani, spet na prostosti, grmijo proti “izdajalski” Sirizi in beguncem. Dobitna kombinacija? So besede Walterja Benjamina, “za vsakim fašizmom se skriva spodletela revolucija”, napoved prihodnosti helenske republike?

Vas(s)ilis Leventis je človek (več o njem piše Damian Mac Con Uladh), ki ima lahko po volitvah največji nasmešek na obrazu (ob Panosu Kammenosu, vodji ANEL, ki so ga ankete že odpisale, a iz tega ni bilo nič), saj se mu je po desetletjih bojev uspelo uvrstiti v parlament. Njegova Zveza centra (prevod Rtv) oz. Enosi Kentroon (EK) se je v nedeljo v parlament prebila kot deveta stranka, največ glasov je dobila v pokrajini Makedoniji in v Solunu, drugem največjem grškem mestu.

Kljub temu, da lahko preberemo tehtne argumente v smeri, da grški volilni seznami niso aktualizirani, kar abstinence ne kaže v dejanskih odstotkih, je dejstvo, da neudeležba na volitvah pada iz volitev v volitve.

grvoludeblog

Vir: Grško ministrstvo za notranje zadeve

Glede na zgornjo tabelo, se za zmagovalca/zmagovalko volitev pravzaprav ne more razglasiti nobeden od politikov in nobena od grških strank. Padec podpore izraža nezadovoljstvo s strankarsko ponudbo in nedvomno tudi razočaranje z zadnjimi meseci, ko je Siriza izdala zadnje upanje, ki ga je marsikdo polagal v Ciprasa in njegovo ekipo. Resnična zmagovalka je bruseljska elita, poraženka pa demokracija.

sirndblog

Siriza in Nova demokracija, Cipras in Meimarakis – podoba, ki kroži po družbenih omrežjih.

Vir: Suidos (Twitter)

In prihodnost? Vse večja abstinenca, ki je ne smemo enačiti z nezanimanjem za politiko, je lahko voda na mlin zunajstrankarskim političnim igralcem. Anarhisti, anti-avtoritarci in radikalna levica bi lahko tukaj odigrali pomembno vlogo. Morda nastane tudi kaj novega, novo družbeno gibanje ali kaj podobnega. Nekaj izven okvirjev “stare levice”. A tukaj se pojavi problem. Vsi našteti govorijo v zapletenem jeziku, podobno kot levica, ki je nastopila na volitvah, ker je svet, v katerem živimo, prav tak, zapleten. Vse več Grkov, razočaranih in ponižanih, pa išče hitre, enostavne odgovore in rešitve. Tudi zato ima Zlata zora 7% in se je lahko Leventis končno prebil v parlament.

Ciprasova proevropska pot za vsako ceno je že propadla. Cipras je že na “drugi strani”.

 

 

 

 

 

 

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s