Labodi in terorizem

Žiga Turk, profesor, bivši minister (in nekdanji vidni član SDS), liberalec, tviteraš itd., je znan tudi po svojih kolumnah za spletni portal Siol. V eni od teh, z naslovom Zapomnite si Pariz!, je zapisal:

“In kot kažejo statistike tega stoletja, so skoraj vsi teroristi, ki so v Evropi povzročili človeške žrtve, muslimani. Torej prišleki ali potomci prišlekov z Bližnjega ali Srednjega vzhoda. Prišteli bi jim lahko še pet tisoč ali več Evropejcev, ki so se šli borit v vrste IS. Norvežan Breivik je osamljen črni labod te žalostne statistike.”

NSU

Uwe Mundlos, Beate Zschäpe in Uwe Böhnhardt (vir: DW)

Če se omejimo zgolj na nasilje in terorizem, ob strani pa pustimo jezik in predsodke, ki kar vejejo iz kolumne, ki je po vrhu izrazito evropocentrična, sta možnosti dve. Prva, Žiga Turk s tematiko, o kateri govori, ni domač. S tem se pač ne ukvarja in pozna le najbolj (medijsko) odmevne zgodbe. Druga možnost, v kolumni namerno zavaja. Verjamem in upam, da drži prva.

Julija 2011 je v vladni četrti v Oslu razneslo avtomobil bombo. Umrlo je osem ljudi. Nato je storilec, desničarski skrajnež Anders Behring Breivik, svoj pohod nadaljeval na otoku Utoya, kjer je do smrti ustrelil 69 udeležencev mladinskega tabora takrat vladajoče levosredinske laburistične stranke. Breivik je v socialni demokraciji videl krivca za priseljevanje in “islamizacijo” Norveške ter Evrope. Nekaj let je bil tudi član desne Progresivne stranke (protimigrantska, a ekonomsko liberalne stranka), ki danes skupaj s konservativci sestavlja norveško vlado.

Breivik ni nikakršen osamljeni primer, ali “črni labod”, kot se izrazi Žiga Turk. Imena Uwe Mundlos, Beate Zschäpe in Uwe Böhnhardt mu kot kaže nič ne povedo. Pa bi mu morala. Navsezadnje je šlo, in delno še vedno gre, za medijsko precej odmevno zgodbo. Trojica, ki si je nadela ime Nacionalsocialistično podzemlje – Zschäpe je po dveh letih in pol molčanja sicer izjavila, da ni bila del NSU – je med leti 2000 in 2006 z atentati usmrtila devet priseljencev: pet Kurdov, tri Turke in enega Grka. Zraven tega pa izvršila še kup bančnih ropov, nekaj bombnih napadov in usmrtitev policistke (leta 2007). Nemški mediji so dolgo časa govorili o t. i. Döner-Morde, policija pa je smrtne žrtve pripisovala mafijskim obračunom. Da gre za “rjavi teror” je javnost šokiralo šele leto 2011, ko sta Mundlos in Böhnhardt po ropu naredila samomor, Zschäpe pa je v zrak vrgla hišo, kjer so nazadnje živeli. Zgodba dobiva nove in nove razsežnosti. Kot kaže je bila trojica nemškim varnostnim organom dobro poznana, a niso storili ničesar. Nekatere obtožbe na račun varnostnih organov so zelo resne.

Leta 2013 so bili štirje madžarski skrajni desničarji obsojeni na dolge zaporne kazni (trije na dosmrtno ječo) zaradi smrtonosnih napadov na Rome. V zažigalnih napadih in strelskih pohodih v letih 2008 in 2009 so ubili vsaj šest ljudi. V enem od teh pohodov smrti so najprej zažgali hišo, ko pa sta oče in petletni sin zbežala iz nje, so ju pokosili s streli. Oba sta umrla. Vsaj del skrajnežev je imel povezave z zdaj prepovedano Madžarsko gardo in skrajno desno stranko Jobbik, ki je trenutno druga najbolj priljubljena stranka v državi. Eden od obsojenih storilcev je bivši pripadnik madžarske vojske.

Primerov je še precej. Gianluca Casseri, simpatizer italijanskega neofašističnega gibanja CasaPound, je med rasističnim pohodom novembra 2011 v Firencah do smrti ustrelil dva in ranil več Senegalcev, ali enaidvajsetletni Anton Lundin Petersson, ki je letos na Švedskem z mečem do smrti zabodel učitelja in učenca. Napadel je šolo z velikim odstotkom imigrantskih učencev, simpatiziral je s skrajno desnico. Žiga Turk, ki s prstom kaže na muslimane, pozablja še, da je v zadnjih letih kar nekaj žrtev za seboj pustila tudi vsesplošna kriza v Grčiji. Za orožje so prijeli vsi, država (policija), desnica in levica.

Problem je seveda, da nam razni analitiki, neredko “analitiki”, in medijske hiše pogosto različno servirajo nasilna dejanja. Enkrat nekaj je terorizem, drugič ni. Pa čeprav sta si dve dejanji na las podobni. S tem se je v zadnji Mladini spopadel Marcel Štefančič Jr., ki je pod lupo sicer vzel predvsem dogajanje preko luže. Zapisal je:

“V sanbernardinski center socialnih služb sta vstopili maskirani osebi v taktični opravi in med predbožično zabavo pobili 14 uslužbencev tega centra. Ko se je izkazalo, da je bil eden izmed storilcev uslužbenec tega centra (zdravstveni inšpektor), ki se je na zabavi sprl z drugimi, jezno in užaljeno odkorakal domov, se oborožil, se vrnil in jih pobil, so rekli: tipični amriški množični pokol. Študent pobije študente, dijak pobije dijake, delavec pobije sodelavce – tipično.

Toda ko se je izkazalo, da sta bila storilca muslimana, so njun pokol naglo prekvalificirali v “teroristično dejanje”, celo v “najhujši teroristični napad na ameriškem ozemlju po 11. septembru 2001”. Prišla sta v vojaški opravi, bila sta ekscesno, pretirano oborožena, vse sta načrtovala, ubijala sta po vojaško, bila sta radikalizirana – logično: terorista!

Amerika si je oddahnila: to nima nobene veze z nami! Ni pobijal “naš”, temveč “njihov”! Vse je v redu – šlo je za teroristično dejanje, ne pa za ameriški množični pokol! Toda ironija je bila podobna pariški: teroristi, ki so napadli Pariz (prvič in drugič), so bili francoski državljani, potemtakem “naši” – tako kot je bil moški, ki je napadel San Bernardino in zagrešil “neameriško” dejanje, ameriški državljan, potemtakem “naš”.

In seveda, ko se je izkazalo, da je pokol zagrešil zakonski par, 28-letni Syed Rizwan Farook, in 27-letna Tashfeen Malik, so bili najprej vsi šokirani (približno tako kot ameriški specialci, ko v Kubrickovem filmu Full Metal Jacket ugotovijo, da je bil ostrostrelec, ki jih je tolkel, v resnici ostrostrelka, ženska), potem pa so to razglasili za kronski dokaz, da je šlo za teroristični napad, ne pa za ameriški množični pokol, češ množične pokole vedno zagrešijo posamezniki, belski moški.”

Ni odveč dodati, da gre velika večina napadov v ZDA po 11. septembru 2001 na račun rasistične ali krščanske skrajne desnice. Štefančič mlajši v nadaljevanju naniza kup primerov. Teh pa je še več.

Najbrž se bo kateri od bralcev tega zapisa obregnil, češ, kje pa je “rdeči teror”? V Sloveniji smo že doživeli zgodbo “enakih vatlov”, ko so nekateri na vse pretege iskali “leve ekstremiste”. No, kje je? Metode, tarče in cilji le-tega so drugačni. Ponavadi skrbno izbere tarče, redko povzroča masovke. Tudi v najbolj svinčenih letih evropske levičarske urbane gverile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skorajda ni bilo “slepih napadov”. Danes v veliki meri izvaja simbolne napade. Zaenkrat. Žrtve so redke. Zaenkrat. Prednjači Grčija, a je Grčija zelo verjetno “podoba iz prihodnosti”. Prihodnosti stare celine, kjer se zadeve hitro radikalizirajo.

Obsedenost nekaterih z “levičarskimi ekstremisti” ni zgolj problem Slovenije. V obdobju, ko je po Nemčiji izvajala smrtonosne atentate t. i. NSU, kar prav nihče ni povezal z morebitnim političnim ozadjem, so bili nemški mediji in policija obsedeni z levičarsko skupino Militante Gruppe. Ta je v skoraj desetih letih izvedla serijo zažigalnih napadov. Cilji napadov so bila sodišča, policijske postaje, avtohiše, vojaška vozila itn. Žrtev ni bilo.

______

Žiga Turk pravi, da sicer ni vsak musliman potencialni terorist, da pa naj bi bili skoraj vsi teroristi muslimani. V novem stoletju v Evropi seveda. S tem kakopak ponavlja tisto, kar smo v določenih krogih v Evropi slišali že ničkolikokrat. Pri tem pa doda: “Podoben način sklepanja v zvezi s teroristi bi domača miselna policija označila kot sovražni govor. Ne gre za to, kakšno nalepko mu damo, ampak ali je sklep logičen ali ni.” Je res logičen? Seveda ni.

Bombe pokajo v imenu krščanstva in islama. V imenu držav in narodov. Atentati so izvajajo v imenu desnice in levice. Terorizem je pogosto delo ljudi v kravatah. Ne dobesedno, seveda. Pa kdaj tudi. Vzroki terorizma so mnogoteri, a jih mnogi sploh ne skušajo razumeti. Vse to tudi v novem stoletju. In tisočletju. Pri konkretnem napadu skrajnih islamistov v Parizu (Madridu, Londonu itn.) pa je potrebno imeti v mislih, če se izrazimo z besedami Janeza Markeša, da je Islamska država evropsko desnico prehitela po desni in ljudem pokazala, kaj naj obkrožijo. Vzpon bolj in še bolj skrajne desnice se že dogaja. Ključno je razumeti, da sta Islamska država (in druge podobne tvorbe) in evropska skrajna desnica samo dve poglavji v isti zgodbi.

V imenu varnosti in nevarnosti terorizma so in bodo kratene osnovne svoboščine. Danes je žica na meji skoraj že samoumevna. Tako kot vojna (“socialist” Hollande je na bombe odgovoril s še več bombami, “logično”) – ne, Francija in Evropa nista v vojni šele od 13. novembra. V Nemčiji in Skandinaviji gorijo stavbe, ki naj bi ali pa že gostijo begunce.

Evropa se radikalizira. V več smeri.

 

 

 

 

 

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s