Bitka za mejni prehod Brenner in črni blok

Mejni prehod Brenner (Brennero po italijansko) sredi alpske idile na avstrijsko-italijanski meji, ki jo je človek presekal z avtocesto (in železnico) in kjer namerava avstrijska vlada v nerazumni antibegunski ihti zdaj postaviti še ograjo ali “tehnične ovire”, kot se temu rado reče danes, je bil v soboto prizorišče silovitih spopadov. Črne zastave (v prvih vrstah), temna oblačila in sporočila “Destroy the borders” na eni strani, do zob oboroženi pripadniki varnostnih sil – policisti, karabinjerji itn. – na drugi. Letelo je kamenje, veliko kamenja. Železniška proga je nudila neomejeno količino municije. Namesto alpskega zraka je, vsaj začasno, pljuča dušil in oči dražil solzivec. Gverila kot smo je vajeni iz evropskih mest. Pa vse bolj tudi v alpskih dolinah in gorah (npr. NO TAV gibanje). Ekipa Local Teama je vse skupaj uspela posneti na filmski trak:

Demonstranti, bilo jih je vsaj 500, so nasprotovali mejam. Vsem mejam, ne samo “tehničnim oviram” na mejnem prehodu Brenner. V ospredju so bili anarhisti, (najbrž) anarhisti insurekcionistične šole. V medijih je nemudoma završalo, novičarske vrstice je spet polnil črni blok. Pogosto nerazumljen (pojav). Nova24TV nam je tako denimo postregla z novico, da so bili med demonstranti “zamaskirani pripadniki skrajne levičarske skupine Black Block in anarhističnih skupin“. Res, militanti so tukaj nastopili kot črni blok, a črni blok ni skupina, nima članskih izkaznic ali vrhovnega štaba, ampak gre prvenstveno za taktiko, način nastopa na demonstracijah. “Če je anarhizem politična ideja, o kateri je bilo izrečenih največ neumnosti, potem je črni blok (black bloc) taktika, ki doživlja podobno usodo“, je pred leti zapisal Tine Frece*. Če listamo medijske prezentacije črnega bloka v zadnjih petnajstih letih, mu lahko le pritrdimo.

itaavs1

Bitka za mejni prehod Brenner/Brennero (foto: Corriere della Sera).

Rojstvo črnega bloka največkrat povezujemo z radikalno levičarskim gibanjem avtonomnih v Nemčiji, ki je na sceno stopilo konec sedemdesetih in predvsem v začetku osemdesetih let. V knjigi Autonome in Bewegung**, ki so jo spisali (bivši) aktivisti, je celo omenjeno prvo pojavljanje termina črni blok, ki ga “na svet” niso spravili aktivisti, ampak varnostni organi in mediji.

derspiegel

Avtonomni in črni blok – naslovnica revije Der Spiegel iz leta 1987.

Sodobni črni blok, ki črpa prav iz avtonomnih in tudi italijanske radikalne levice iz sedemdesetih let, je taktika militantnega nastopa na demonstracijah. Temna oblačila, maske in čelade niso modni dodatki, ampak v prvi vrsti, kot zapiše Frece, “služijo anonimnosti in enakosti“. In zaščiti. Črni blok pomeni konfrontacijo s sistemom, varnostnimi organi in napade na “kapitalistične cilje”. V konkretnem primeru je šlo za poskus preboja meje, ki ji militanti nasprotujejo in je ne priznavajo. Demonstracija na mejnem prehodu Brenner je nujno vodila v konflikt, saj je bilo jasno, da bodo varnostni organi, kar so tudi storili, preboj meje preprečili.

itaavs2

Bitka za mejni prehod Brenner/Brennero (foto: Corriere della Sera).

Zamejiti črni blok z anarhizmom je napaka. Gre namreč za fenomen, ki je razširjen v širokem spektru zunajparlamentarne radikalne levice. Velja tako za preteklost kot sedanjost. Avtonomno gibanje je bilo pisano. Upal bi si trditi, da je bila med avtonomnimi ideja anarhizma celo v (izraziti) manjšini oz. bolje rečeno, bila je ena izmed mnogih. Črni blok danes je pogosto povezan z anarhizmom, a ne izključno z njim, kot že rečeno. Pri tem ni odveč dodati, da tovrstno prakso prakticira le (manjši) del anarhistov. Pojavljajo se tudi kopije na skrajni desnici, kjer pa jim nekako ne uspeva. Ni tradicije. Ni prakse. Gre pač za kopije. Zgodovinski črnosrajčniki in rjavosrajčniki so imeli neko (povsem) drugo vlogo. Sicer podobno kot jo imajo njihovi sodobniki.

itaavs4

Bitka za mejni prehod Brenner/Brennero (foto: Corriere della Sera).

Črni blok je idealen, kar smo lahko videli na številnih alterglobalizacijskih protestih, tudi za infiltracije in manipulacije. Pogosto ga spremlja slepo razbijanje. Velikokrat nastop militantov v črnem preglasi sporočila protestov (spomnimo na Genovo), saj mediji pograbijo (le) nasilje, spektakel. A to je predvsem problem medijev. Podobno kot gradnja mita o črnem bloku, saj naziv črni blok veliko raje in pogosteje uporabljajo oblasti, kot pa “črnoblokovci” sami. Pri “spopadanju” s fenomenom črnega bloga nam lahko pomagata predvsem analitska žilica ter poznavanje zgodovine. In kanček sposobnosti uvida v prihodnost.

_____

*Frece, Tine (2002): Črni blok in anarhizem. Časopis za kritiko znanosti 2009-2010, 107-114.

**Anonimni avtorji (2007): Autonome in Bewegung. Berlin, Hamburg, Gottingen: Assoziation A.

 

 

 

 

 

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s