Z “bagersko demokracijo” nad avtonomne prostore

Ko sem v ponedeljek malo pred osmo uro zjutraj prišel do prvega aparata, ki je bil povezan na svetovni splet, so me tam pričakala obvestila, da so v Rogu bagri. Da jih spremljajo varnostniki in policija. Prihajale so novice o nasilnih izpadih varnostne službe in o tem, da je vhod na območje avtonomne cone Rog zapečaten.

rogdav

Davljenje in pretepanje s strani varnostne službe Valina (foto: Matjaž Rušt).

Zoran Janković se je torej odločil za napad. Ni čakal na 14. junij ob 14. uri, ampak je udaril prej. Bilo je pričakovano. A udaril je nasilno. Šerifovsko. “Mehanizacijo” je opremil z nekaj deset pripadniki varnostne službe Valina in policijo. Medtem ko se je slednja držala ob strani, so prvi brutalno opravljali “svoje delo”. Pa vendar ni šlo vse po planu. Rog je, kljub zgodnji uri – kazalci so kazali nekaj čez 3 zjutraj – branilo več deset aktivistov, ki so uspeli v rokah obdržati ključne točke znotraj območja bivše tovarne koles. Iz ure v uro je podpora naraščala in Jankovićev “blitzkrieg” se je spremenil v vse prej kot to. Še več, varnostno službo je iz Roga nazadnje pospremila kar policija. “Rogovci” so arogantne in nasilne varnostnike Valine, med njimi so bile osebe z bogato politično preteklostjo, nazadnje “brcnili” na cesto. Bager je ostal na dvorišču Roga, dobil je novo preobleko.

DSC_0063

“Zajeti” bager je dobil novo, roza barvo. Fotografirano 6. junija okrog 14h.

Medijsko, blogersko in še kakšno “odkrivanje” skvotiranja  in avtonomnih con (in tudi Roga!) ima za posledico, milo rečeno, slabe prispevke, ki neredko ostanejo zgolj pri problematiziranju ene od današnjih največjih svetinj, lastnine. Ti “lastninoncentrični” prispevki pa po vrhu na vse skupaj gledajo kot na zasebno lastnino. Odlično je o tem za Radio Študent pisal Nejc Slukan, zato vas na tem mestu vabim k branju njegovega teksta. Če nadaljujem, ti isti prispevki, ki šele zdaj odkrivajo Rog, povsem spregledajo tudi, da gre pri skvotiranju predvsem za politično dejanje. Za zasedbo oz. osvoboditev, kot bi dejali skvoterji, praznih prostorov. Gre za zavračanje lastnine, za odpiranje prostora, za (politično) eksperimentiranje, za alternativo, za avtonomijo, za svobodo.

Za Radio Slovenija je Peter Stankovič povedal, da lahko skvotiranje proučujemo s kulturnega, političnega in socialnega vidika:

S političnega vidika skvotanje prestavlja neko intervencijo v razvoj mesta po logiki kapitalizma. Socialni vidik se nanaša na to, da ljudje dostikrat rešujejo socialne probleme, nimajo doma, preprosto povedano. Tretji vidik pa je kulturni. Torej, skvot je prostor za različne kulturne, eksperimentalne, nove, nekonvencionalne, umetniške prakse.

Jasna Babić, odlična poznavalka skvotiranja in skvoterskega gibanja, na to temo je tudi diplomirala – njena diplomska naloga je dostopna tukaj – je za Torek ob petih pred dobrim letom in pol dejala, da lahko sodobno skvotiranje delimo na pet oblik:

Skvotiranje na osnovi prikrajšanosti in skvotiranje kot alternativna strategija pridobitve stanovanja, ki rešujeta predvsem stanovanjsko problematiko in omogočajo možnost dostojnega bivanja, s to razliko, da pri prvi skvoterji zasedajo bivališča za najbolj ranljive družbene skupine, pri drugi pa zasedajo zase, kot alternativo najemanju stanovanja. Tretja oblika je konzervacijsko skvotiranje, katerega namen je ohranitev določenega dela mesta, poslopja ali javne površine. Četrta oblika je projektno skvotiranje, ki zaobjema socialne centre in/ali avtonomne cone, s katerim je omogočena vzpostavitev določene ustanove brez večjih resursov in birokratskih zapletov, kot so na primer ateljeji, prostori za vaje, koncertne dvorane, restavracije, kina, delavnice, galerije, knjigarne, knjižnice, infošopi, tiskarne, sitotisk, ‘second hand’ trgovine, ‘give away’ trgovine, centri za pomoč migrantom itd … Kljub široki možnosti vsebin je večina tega tipa skvotiranja povezana z alternativno glasbo in glasbeno produkcijo. Takšne zasedbe so lahko tudi hkrati bivalni prostori, ni pa nujno. In zadnja oblika je politično skvotiranje, kjer ni cilj skvot, temveč upor proti oblasti per se.

undgomshuset

Rušenje skvota Ungdomshuset v Köbenhavnu leta 2007. Ugdomshuset je bil dolga leta center anarhistov, levičarjev, punkerske scene in alternativne mladine. Foto: Politiken.

Skvoti so v praksi najpogosteje kar kombinacija večih vidikov in oblik, ki jih opisujeta Stankovič in Babić. V Rogu tako ustvarjajo umetniki, ki so najprej to in šele kasneje politični aktivisti, in tisti, recimo jim “politični”, ki politično eksperimentirajo in so hkrati tudi ljubitelji in ustvarjalci alternativnih umetniški praks. Seveda kdaj kdo tam tudi prespi oz. nekaj dni biva, čeprav Rog primarno ni tovrstni skvot. Gre za miks, za bojler, za svet, ki je precej bolj živ od tistega v dnevnih sobah in šoping centrih. In ta svet bi ljubljanski župan rad popredalčkal. To pač ne gre. Pri Časopisu za kritiko znanosti so v odličnem odzivu na “bagersko demokracijo” – sami so jo poimenovali “buldožerska“, kar ni povsem točno, če seveda gledamo tip uporabljene mehanizacije – zapisali:

Osvoboditev Roga je bila od vsega začetka politični projekt, praksa neposrednega kolektivnega samorganiziranja potreb in poskus uveljavitve nove logike delovanja javne oblasti, logike, ki razume samonikle, samoorganizirane, avtonomne kolektivne prakse kot motor razvoja mesta, ki je vključujoče, omogoča svobodno izražanje in komunikacijo različnih.

Rog je izjemnega pomena za levičarska gibanja in skupine pri nas. Je rezultat nekega procesa, tudi rezultat “umika” alterglobalizacijskega gibanja z ulic, če hočete. Tam so aktivisti nato premišljevali ideje in prakse ter se vrnili. Vsakič znova, ko je bilo potrebno in so bili drugi tiho. Rog je dal pečat neštetim solidarnostnim bojem. Izbrisani, delavci migranti, begunci. Iz Roga so štartale mnoge demonstracije, ki so nasprotovale rasizmu in fašizmu. Protirasistična fronta brez meja se je “zasidrala” prav v Rogu. Tam ljudje slikajo in pišejo, trenirajo in berejo. Tam špilajo koncerti. Vse to so zgodbe iz Roga. Župan Janković, ki se je v preteklosti pogosto hvalil s tem vrenjem, bi danes rušil. Poslal je bager in desetine varnostnikov. Sredi noči! Vso oblastniško “jeclanje” po nasilnih izpadih varnostnikov Valine je eno veliko sprenevedanje. “Outsourcanje nasilja Mestno občino in Jankovića ne odrešuje odgovornosti“, pravilno ugotavlja Arne Zupančič. Gre enostavno za to, kot pravi Mitja Velikonja, da oblast, državna ali/in lokalna, “nad begunce pošilja vojsko, nad mladino varnostnike, nad kulturo bager“. To je svet, v katerem trenutno živimo.

malasola

Leta 2006 je bager v spremstvu policije porušil Malo šolo na Metelkovi (foto: 24ur).

Gre seveda za še širšo zgodbo, zgodbo svetlikajočega in bleščečega se (neoliberalnega) kapitalizma. Kapitalizma, ki ljudem nudi fasade in jemlje (resnična) življenja. Ki tepta, odriva. Ki ruši in po drugi strani gradi. Ki pravi, da “ni alternative”. Kristina Božič je imenitno ujela trenutno vzdušje:

Geograf in ekonomist David Harvey je že pred leti pisal, da je v modernih kapitalističnih mestih vse manj prostora za ljudi, ki ta mesta gradijo, čistijo in zanje skrbijo. A procesi gentrifikacije potekajo počasi. Komaj vidno. Prebivalcem se ponudi načrte prenove in oživitve sosesk. Hiše se obnovi in nato se dvigne najemnine. Nekdanji stanovalci nenadoma ugotovijo, da si stroškov upravljanja ne morejo več privoščiti. Društva, ki so delovala v javnem interesu v središču mesta v prostorih občine za ljudi, od katerih družba raje odvrača pogled, izvedo, da jih selijo – še vedno so dobrodošli, njihovo delo je potrebno, a onkraj obvoznice. Ulice v središčih mest nenadoma nimajo več običajnih trgovin, prodajaln s sadjem in zelenjavo, ni pošte ali banke, ampak je ob njih prostora samo še za trgovine s spominki, restavracije, bare, modne butike, prodajne galerije in slaščičarne. Mesto je tam, da vsak dan odigra predstavo za turiste in obiskovalce, da je kulisa za lepe ljudi, mlade pare in nadobudne poslovneže. Ti so vsi dobrodošli. A njihov kratek nepozabni obisk in momentalni užitek v lepih pogledih ne more nadomesti resničnih prebivalcev mesta. Ti imajo pravico, da povedo, kaj potrebujejo, in da mesto sooblikujejo. A to se ljudem vsepovsod že dolgo časa vse bolj jemlje. Poskus rušenja dela socialnega centra Rog je najbolj očitna in nasilna demonstracija teh procesov – tokrat ni mogoče pogledati stran. Ne da se spregledati. In zato je to boj, ki presega primer Roga – četudi je njegova zgodba večja tako od prostorov, kjer se odvija, kot od posameznikov, ki jo sooblikujejo.

molotov

Bager pred AC Molotov leta 2002 (foto: ljudmila.org).

Rog ni prvi avtonomni prostor nad katerega so poslali bagre, varnostnike in policijo. Spomnimo se Metelkove ali Avtonomne cone Molotov. Pa tudi projektov pred in po tem (Jasna Babić je sestavila izjemno zanimiv “videopregled” nekaterih skvoterskih zgodb iz Ljubljane). Vseh naštetih avtonomnih projektov, ki jih omenjam, sicer ne gre enačiti, a vsi so (bili) trn v peti oblasti, bodisi državni ali lokalni. Ker so pač “rogovilili” ali pa še “rogovilijo”. Podobno je drugod po Evropi. Evikcije skvotov so nekaj vsakdanjega. Eden za drugim izginjajo prostori, ki so že vsaj od sedemdesetih let množični spremljevalec boja pisane evropske radikalne levice. Nekateri padejo po desetletjih delovanja, drugim je usojeno veliko krajše življenje. Tretje sčasoma (vsaj delno) legalizirajo. Pa vendar nastajajo vedno novi in novi.

Tudi če Janković Rog delno poruši, iz ostanka pa naredi “inkubatorje”, to zagotovo ni konec zgodbe. Iz enega Roga se županu kaj lahko zgodi 10, 100, 1000 rogov, če malček, medtem ko čakamo nadaljnje poteze mestnih oblasti, “guevarevsko” pretiravam. Pa da ne bo pomote, Rog potrebuje sanacijo oz. obnovo, le logiko moramo obrniti: Janković naj posluša, Rogovci pa predlagajo. Zdaj imamo le županove diktate.

David Harvey (pdf) proti koncu eseja The Right to the City zapiše:

The right to the city, as it is now constituted, is far too narrowly confined, in most cases in the hands of a small political and economic elite who are in the position to shape the city more and more after then own particular heart’s desire.

Učinkovito opozicijo temu, tako Harvey, je šele potrebno zgraditi. Prostori kot je Rog igrajo pri tem ključno vlogo. Tudi ali predvsem zaradi tega je Rog tako zelo nevaren za vsakršno oblast. Zaradi tega se ga skuša prikleniti na subvencije in pogodbe. Tako se pač ubija samoorganiziranje in prevratniški potencial.

_____

V noči na 2. junij je umetniško-politični alternativni prostor Sokolc iz Novega mesta doživel nov napad. Četrtič v dobrega pol leta. Drugič molotovka.

Advertisements

One Comment on “Z “bagersko demokracijo” nad avtonomne prostore”


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s