Razstreljevanje Kurdov in turške levice

Pripadniki Islamske države in bombaši z njo povezanih skrajnih islamističnih celic v Turčiji so od lanskega maja izvedli serijo smrtonosnih bombnih in samomorilskih napadov proti Kurdom in (turški) levici. Za nobenega od teh Islamska država ni prevzela odgovornosti.

ankarab

Trenutek, ko se je med množico protestnikov v Ankari razstrelil eden od dveh samomorilskih napadalcev (foto via abc.net.au).

Turške varnostne sile že več kot leto dni bijejo nov krog vojne s Kurdsko delavsko stranko (PKK) na jugovzhodu države. Poka pa tudi v mestih po celotni Turčiji. Svobodni sokoli Kurdistana (TAK) napadajo vojaške avtobuse. In civiliste. PKK z avto bombami pustoši policijske postaje. Pri čemer so tudi civilne žrtve. Varnostne sile izvajajo izvensodne eksekucije. Da o barbarstvih na jugovzhodu niti ne govorim. Pa vendar ena od formacij vidno izstopa – Islamska država. Džihadistične teroristične celice masakrirajo predvsem civiliste, med njimi še posebej brutalno ideološke nasprotnike, levo usmerjeno kurdsko in turško gibanje.

Zadnji napad na (kurdsko) poroko v Gaziantepu me je spodbudil k temu, da objavim kratek kronološki pregled napadov – gre za izsek iz daljše kronologije spopadov na ulicah turških mest v pripravi –, ki jih je proti Kurdom v Turčiji (domnevno) izvedla Islamska država:

18. maj 2015, Adana in Mersin 

Na lokalnih sedežih leve Ljudske demokratske stranke (HDP) v mestih Adana in Mersin na jugu Turčije sta odjeknili bombni eksploziji, pri čemer je bilo več ranjenih. Napad so oblasti, po nekaj ovinkarjenjih in bolj in manj neverjetnih teorijah,  pripisale Islamski državi. Tri tedne pred volitvami je stranki HDP kazalo predobro, Turčija je krenila v serijo bombnih napadov.

5. junij 2015, Diyarbakır

Dva dni pred volitvami je v mestu Diyarbakır (kurdsko Amed) potekal velik predvolilni shod leve prokurdske stranke HDP. Množica podpornikov je pod morjem zastav pričakovala govor Salahatina Demirtasa, ko sta odjeknili dve eksploziji. Peklenska stroja sta odnesla štiri življenja, ranjene so preštevali v trimestnih številkah. Zavladala je panika, izbruhnili so spopadi s policijo. Napad je domnevno izvedla Islamska država.

7. junij 2015

Na parlamentarnih volitvah je Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) doživela hladen tuš, zanjo je glasovalo slabih 41% volivcev, kar je zadostovalo za 258 od 550 sedežev v parlamentu. Kemalistična opozicijska Republikanska ljudska stranka (CHP) je s slabimi 25% osvojila 132 sedežev, ultranacionalistična Stranka nacionalnega gibanja (MHP) je dobila dobrih 16% in 80 sedežev, prokurdska HDP pa dobrih 13% in prav tako 80 sedežev.

Volitve so seveda pomenile veliko razočaranje za AKP in predsednika Erdogana, ki je, vsaj za nekaj časa, moral pozabiti na predsedniški sistem. Še več, za oblikovanje vlade je bila potrebna koalicija, kar pa je bilo za AKP in Erdogana nesprejemljivo. Turčija je s pospešenimi koraki korakala v vojno, strategijo napetosti in politično nasilje. Ter proti novim volitvam.

20. julij 2015, Suruč

Samomorilski napadalec, domnevno pripadnik Islamske države, se je v mestecu Suruč (Suruç) na jugu Turčije razstrelil v množici mladih levičarskih aktivistov, namenjenih v razrušeni kurdski Kobane v Siriji. Kriki, panika. Umrlo je 32 ljudi + napadalec. Večina žrtev je bila članov Federativne zveze socialistične mladine (SGDF), podmladka Socialistične stranke zatiranih (ESP), pa tudi anarhisti in drugi. Kurdi in Turki. Suruč je bil kaplja čez rob. Pasivnost varnostnih organov in vse več žrtev na kurdski strani. Kmalu po napadu v Suruču se je na jugovzhodu države ponovno razplamtela vojna s PKK.

sgdfsur

Aktivisti v Suruču trenutek preden se je med njimi razstrelil samomorilski napadalec (foto via BBC).

10. september 2015, Ankara

“Ta trg je trg poln krvi,” so prepevali aktivisti in se s petjem ter plesom spominjali preteklih pokolov. Nato je počilo. Dvakrat. Nekaj po deseti uri dopoldan sta se med množico, ki se je zbrala na protivladnem mirovnem shodu, razstrelila dva samomorilska napadalca. Življenje sta izgubila 102 človeka: sindikalisti, socialisti, komunisti, feministke, aktivisti LGBTQ gibanja, anarhisti, mirovniki, mladi in stari, Kurdi, Turki, Palestinci in drugi. Napad je bil uperjen proti kurdski/turški levici, ki je (bila) trn v peti vladajoči konservativni AKP. Bil je delo turške celice Islamske države. Kasneje se je izkazalo, da so oblasti že dolgo razpolagale s seznamom samomorilskih napadalcev, a niso storile veliko, da bi napad/e preprečile. Kako le, če je kaos na ulicah najbolj koristil prav stranki AKP.

1. november 2015

Turčija je ponovila volitve: Stranka AKP je dobila 317 sedežev (+59), CHP 134 (+2), HDP 59 (-21) in MHP 40 (-40). Kaos, nasilje in vojna so prinesli vlado stranke AKP. Datum volitev je več kot zgovoren.

15. in 16. julij 2016

Neuspeli poskus vojaškega udara je terjal več kot 300 življenj, Erdoganu pa podaril novo priložnost za obračun z nekdanjimi sodelavci in motečo opozicijo. Z veseljem jo je pograbil.

20. avgust 2016, Gaziantep

Samomorislki napadelc se je razstrelil sredi poročnega slavja. Stranka HDP je sporočila, da je šlo za napad na poroko njihovih članov. Umrlo je najmanj 54 ljudi, več kot 60 je bilo ranjenih, od tega številni huje. Odgovornosti za napad ni prevzel nihče. Podobno kot ob predhodnih podobnih primerih. Najverjetnejši eksekutor je Islamska država.

Stranka HDP je v sporočilu po napadu še zapisala, da se je napad zgodil na dan, ko je Zveza skupnosti Kurdistana (KCK, pod dežnik katere spadajo PKK, PYD itn.) sporočila, da je pripravljena na pogajanja s turškimi oblastmi. Še več, spomnili so, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi septembra 2015. Takrat je KCK prav tako izkazal pripravljenost na nove mirovne pogovore, a sta kmalu zatem samomorilska napadalca v Ankari vzela več kot 100 življenj in pokopala kakršnokoli upanje na mir. Naključje?

24. avgust 2016, turško-sirska meja

Turška vojska je zgodaj zjutraj začela invazijo na ozemlja pod nadzorom Islamske države na severu Sirije, pri čemer se je hitro zapletla v manjše spopade s tamkajšnjimi Kurdi in njihovimi arabskimi zavezniki, ki so bili v preteklem letu z naskokom najučinkovitejša antidžihadistična sila v Siriji.

***

Zgornje masakre je mogoče razdeliti v dve časovni obdobji. Prvo je obdobje pred volitvami, ko so se zgodili štirje od petih naštetih napadov. Še posebej smrtonosno je bilo v času med junijskimi in novembrskimi volitvami. Kaos na ulicah – spomnimo tudi na nenehno zavajanje oblasti, ki so odgovornost za nekatere zgornje napade sprva pripisovale celo PKK – je najbolj koristil Erdoganu. Ponovitev volitev je bilo potrebno dobiti bolj suvereno. Kar se je tudi zgodilo. To prvo obdobje, hočeš nočeš, spominja na zgodbe, ki smo jih v Evropi pravzaprav vajeni. Spomini na masovne bombne napade, za katere nihče ni prevzel odgovornosti, žrtve masakrov pa so bili skoraj izključno naključni civilisti ali progresivni politični aktivisti, so namreč še kako živi. Ali bi vsaj morali biti.

Drugo je obdobje po puču. Erdogan je po še danes ne povsem pojasnjeni avanturi dela generalov naredil kar nekaj obratov, se zbližal z Rusijo (in Asadom!), s katero je bil pred meseci celo na robu odkritega oboroženega konflikta (ki je bil najbrž precej bolj realen v fikcijskem romanu kot v realnem svetu), kar mu je dokončno odprlo vrata v severno Sirijo. Borba proti Islamski državi na severu Sirije je seveda drugotnega pomena, resnična tarča turške operacije so Kurdi in njihov družbenopolitični eksperiment v Rojavi. Torej gibanje, s katerim turške oborožene sile bijejo vojno tudi na domačih tleh in proti kateremu so bili izvedeni zgoraj našteti bombni in samomorilski napadi. Vključno s tistim v Gaziantepu. Izražati sožalje, kot to počno svetovni voditelji, tistemu, torej Erdoganu, ki ni naredil nič, da do teh napadov ne bi prišlo, je perverzija svoje vrste. A je pač v duhu “visoke” diplomacije. In ko smo dan pred vpadom proturških “upornikov” in turških tankov na sever Sirije lahko gledali še tople stiske rok med Erdoganom in predsednikom iraškega Kurdistana Barzanijem, potem je bilo jasno, da so pred Rojavo težki časi. Pa pred kurdskim gibanjem v Turčiji prav tako. Bodo prav sirski/turški Kurdi, ki svoj boj vodijo pod rdečo zvezdo, na koncu največji poraženci morije in strateških akrobacij velesil v Siriji in njeni soseščini? Povsem mogoče.

Advertisements

One Comment on “Razstreljevanje Kurdov in turške levice”

  1. Edo Žibrat pravi:

    Seveda bodo. So že- Od vsega začetka. A upanje umre zadnje. Tega se zavedajo vsi vpleteni, najmanj pa Kurdi v Rojavi. Izigrani so bili,Kurdi. Barzani je pa itak poglavje zase in je samo še en dokaz zakaj se Kurdi ne znajo in morejo poenotit.


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s