Bernie

Donald Trump je zmagal na ameriških predsedniških volitvah. Evropski voditelji so v šoku. V veliki meri Hillary Clinton naklonjeni mediji so prav tako v šoku. Večina bežnih opazovalcev dogajanja čez lužo je v šoku. V šoku so tudi mnogi (dobri) poznavalci politike v ZDA. Tukaj in tam. V šoku je polovica Amerike. Najbrž večina Evrope. Smo v šoku. A zgodilo se je nekaj, kar se je dalo slutiti.

zda1

Vir: CNN

Ta zapis – o predsedniški tekmi v ZDA nisem veliko pisal, na blogu pravzaprav sploh še ne – ni zapis o zmagovalcu, ampak predvsem o poraženki. Ta poraženka ni toliko Hillary Clinton, ampak demokratska stranka oz. njena elita. Kamor spada tudi Hillary. Clintonova naj bi imela vse: znanje in izkušnje. V preteklosti je doživela krivice, stranka naj bi ji nominacijo celo dolgovala. A ob vsem tem je demokratska elita pozabila, da je bila Hillary Clinton za razmere in čase, v katerih živimo, “neprimerna” kandidatka, odtujena od (belega) delavskega razreda, ki ga je njena stranka nekoč nagovarjala, odtujena od revnih, odtujena od “malega” Američana. Trump, milijarder in vse prej kot pristen zagovornik delavskih pravic in revnih, je z nekaj populističnimi nastopi naredil čudeže.

Ameriški volivci v resnici niso imeli izbire, kot je za Mladino zapisal Marcel Štefančnič. Ujeti so bili “med bogataša, ki se delata, da sta žrtvi zarot in elit“, “insajderja, ki se delata, da sta outsiderja” in “kontrarevolucionarja, ki hlinita, da sta revolucionarja“. Trump se je pač delal in hlinil veliko bolje od Clintonove. “V vsakem primeru je dobra novica, da eden od njiju ne bo predsednik, in slaba, da eden od njiju bo predsednik,” je pred volitvami zapisal Vlado Miheljak. Bi lahko bilo drugače? Da. Bi to preprečilo Trumpovo zmago? Zelo verjetno.

Demokrati volitev niso izgubili zaradi protikandidata Trumpa, ampak zaradi neizbire Bernarda Sandersa za njihovega predsedniškega kandidata. Naj razložim. Prvič, podpora Sandersu je segala daleč onkraj demokratske stranke. Za sabo je imel gibanje. Hillary pač tega ni imela in ga nima, znotraj stranke so zanjo mnogi glasovali s stisnjenimi zobmi. Vsekakor bolj stisnjenimi kot bi bilo to v primeru strankine “sredine”, ki bi, če bi bil kandidat Sanders, “morala” glasovati zanj. Drugič, nastopi Sandersa so neposredno nagovarjali mlade, delavski razred, manjšine. Revne in izigrane. Bil je upanje, bil je solidarnost. Za ameriške razmere radikalec, za evropske blagi socialdemokrat bi marsikje in marsikdaj z lahkoto razorožil milijarderja Trumpa. Zlahka bi ga torpediral. Tretjič, demokratska elita se interne tekme z (neodvisnim) Bernijem nikakor ni lotila demokratično. Tega ne gre pozabiti. Kak članski glas, da ne govorim o nečlanih, se je na ta račun preselil k tretjim kandidatom, recimo k zeleni Jill Stein.

Sanders vsekakor ne bi delal čudežev, to bi bilo iluzorno pričakovati, a bi najbrž (z lahkoto?) premagal nočno moro v obliki Donalda Trumpa – “You’re Fired!” politik je lahko pač le nočna mora. No, naši politiki niso tako črnogledi. Nimajo nočnih mor. Predsednik vlade Miro Cerar je denimo vesel, da smo dobili prvo damo. Vesel in nasmejan. Lider opozicije pa je naravnost navdušen nad Trumpom. In Melanijo. In Ameriko. Kako ne bi bil!

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s