Prva (Rdeča) brigada

Neko septembrsko popoldne leta 1970 je po ulicah Milana brzel Fiat 850. Nič posebnega, če ne bi v njem sedela Renato Curcio in Margherita (Mara) Cagol, ustanovitelja Rdečih brigad, mož in žena. Medtem ko so krožili po mestu, družbo sta jima delala delavec iz Pirellija in nikoli razkriti (takrat še bodoči) brigadist, so razpravljali o prvih akcijah in nujnosti oboroženega boja. In o imenu, ki ga doslej še niso imeli; Rdeče brigade so bile še v povojih. Akcije in napade je pač treba podpisati, so se strinjali.*

Fiat 850 Sedan. Foto: Avengers in Time

“Potrebujemo lepo ime, tako, ki bo enostavno, direktno in hkrati program,” je predlagal delavec. Ko so se pripeljali na trg Loreto (Piazzale Loreto), je Curcio pripomnil, da so partizanske brigade prav tukaj obesile Benita Mussolinija in njegovo ljubico Claro Petacci. Po trenutkih tišine, je delavec dejal, da se podpišejo z brigade in nekaj … Padali so predlogi. Za preboj je poskrbela deseta sekcija Komunistične partije Italije (PCI), kjer je bilo središče povojne militantne antifašistične organizacije Volante Rossa. Volante Rossa iz Pirellija? Ne, to je preteklost, so zaključili. Rdeča? Beseda je naposled nanesla na Nemčijo in Frakcijo rdeče armade (RAF). Margheriti Cagol, ki se je spomnila na nemške tovariše, se armada v njihovem primeru ni zdela ustrezna, prej pretiravanje. Predlagala je Rdeča brigada. Ime je bilo sprejeto.* Alberto Franceschini pravi, da tudi zato, ker je na enostaven in jasen način predstavljalo idejo revolucionarnega komunizma.** In še pojasnilo: ne, ni se mi zapisala napaka, prve akcije so bile podpisane z Rdeča brigada in ne Rdeče brigade.

Curcio pravi, da so simbol povzeli po urugvajskih urbanih gverilcih (Tupamaros).* Franceschini dodaja, da izbor peterokrake ni bil nikoli vprašljiv, saj je šlo za simbol številnih revolucionarnih armad, od druge svetovne vojne do Viet Conga. Strinjali so se, da ga morajo “dodelati” tako, da bo prepoznaven, da bo samo njihov. Vzeli so kovanec za 100 lir, naredili krog in vanj narisali zvezdo – simbol je bil rojen. Ker pa perfektne peterokrake v krog ni tako lahko narisati, je bil včasih kak krak večji ali manjši od drugih. Naposled so določili, da naj bo zgornji krak krajši, ker, tako Franceschini, dobite občutek, da kaže navzgor, v prihodnost.** Foto: Gazzetta di Parma

Danes so Rdeče brigade sinonim za levičarski terorizem, vsi so zanje vsaj slišali. Pobudniki so bili Curcio, Cagol (oba sta v šestdesetih študirala na univerzi v Trentu) in Franceschini (dolgoletni član FGCI, podmladka PCI), ki so delovali v (milanskih) levičarskih organizacijah (+ časopisu) Collettivo Politico Metropolitano (CPM) in Sinistra Proletaria, iz katerih so Rdeče brigade tudi izšle. Nastale so kot koktajl marksistov-leninistov (Trento), bivših članov stranke PCI (Milano) in njenega podmladka (Reggio Emilia).*** Bile so mešanica univerze in tovarne, delavec in študent sta se v Italiji konec šestdesetih in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – za razliko od Nemčije – dejansko (z)našla z roko v roki na barikadah. Nastanek Rdečih brigad – za nastanek je bilo izjemno pomembno srečanje približno sto aktivistov avgusta 1970 v vasici Pecorile ob vznožju Apeninov – moramo razumeti v kontekstu študentskih in predvsem (!) delavskih bojev v letih 1968/69 in, najbrž ključno, protinapada države in fašistov na študentsko in delavsko gibanje (pokol na Piazza Fontani je bil korak čez rob – ko se je razmahnila strategija napetosti, ni obstajala praktično nobena omembe vredna oborožena organizacija na levici). Pa tudi v luči antiimperialističnega boja v Aziji in Latinski Ameriki. Spomnimo, bil je čas vietnamske vojne in kitajske kulturne revolucije. Mao Cetung in Che Guevara sta bila vseprisotna. Na ulicah evropskih mest je odmevalo “Ho! Ho! Ho Ši Minh!” Ko je bil (sociolog) Curcio še v Trentu, ga je bilo pogosto mogoče videti, kako stoji pred fakulteto in deli Maove Rdeče knjižice, se spominja Franceschini.** Če k temu dodamo še “zgodovinski kompromis”, ki je počasi začel stopati na politični parket, in takratno blokovsko delitev sveta, dobimo zaokroženo zgodbo. Ki jo je brez “zgodovinskih očal” nemogoče razumeti.

Sinistra Proletaria leta 1970 v Milanu. Foto: Iconocrazia

Brigadisti so začeli v Milanu, sprva pol tajno, delavci tovarn (Pirelli, Sit-Siemens, Alfa Romeo …) so jih malodane poznali, vedeli so, kdo in kaj so. Najprej so izvajali propagandne akcije, sabotaže in simbolne napade. Proti “šefom” in “razrednim sovražnikom”. Ni šlo za avanturizem, verjeli so, da lahko spremenijo družbo, da so avantgarda, da bodo (delavske) mase sledile, da je socializem za naslednjim ovinkom. Kako zelo so se motili … Prvo orožje – pištole – je bilo darilo partizanov, starih borcev, ki so ga obdržali in varno zakopali, ko se je končala druga svetovna vojna. Za vsak slučaj. 25 let zatem so “pokalice” dobile nove lastnike. Prvi smrtonosni streli, čeprav nenačrtovani, so padli leta 1974, potem ko so bili brigadisti številčno okrepljeni, geografsko razkropljeni (kolone) in že globoko v ilegali. Kmalu so sledile odmevne (in odločilne?) aretacije. Amelia Kraigher zapiše, da gre za obdobje, ko so Rdeče brigade “prestopile kritično točko, ki loči levičarske skrajneže od teroristov”.**** Večji del revolucionarne levice je njihove prakse zavračal. Antonio Negri, Lucio Castellano, Paolo Virno in drugi pravijo, da so bili brigadisti v prvih letih znotraj gibanja pravzaprav povsem marginalni.***

Več pa v prihodnjih objavah.

_____

*Curcio, Renato (1997). Mit offenem Blick: Ein Gespräch zur Geschichte der Roten Brigaden in Italien von Mario Scialoja. Berlin: ID Verlag.

**Franceschini, Alberto (1990). “Das Herz des Staates treffen”. Dunaj: Europa Verlag GesmbH.

***Castellano, Lucio in drugi (1996). Do You Remember Revolution?. V Radical Thought in Italy. A Potential Politics. Minneapolis/London: University of Minnesota Press.

****Kraigher, Amelia (1998): Svinčena leta italijanske levice. Časopis za kritiko znanosti (190-191).

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s