(Anti)fašizem, trumpizmi in slovenski (neo)liberalci

Antifa je novo jabolko spora na družbenih omrežjih, v medijih se pojavljajo bolj ali manj točne razlage. Antifa (tudi AntiFA) in AFA sta okrajšavi za Antifašistična akcija. Lahko gre za lokalne skupine, ki se tako imenujejo, oziroma platforme/mreže, ki povezujejo antifašistične skupine in posameznike, predvsem pa gre za prakso ulične borbe proti fašizmu in fašistom (ter drugim političnim nasprotnikom). Brezkompromisno. V prvih vrstah so avtonomni, anarhisti, komunisti in socialisti, skupaj in/ali ločeno. Od Nemčije do Grčije in Italije, od Stockholma do Londona in po novem tudi ZDA. Ali kot zapiše Loren Balhorn:

Antifascism has surged to the fore of debates on the American left under Trump’s presidency, and many of the tactics and visual styles of the German Antifa can be seen emerging in cities like Berkeley and elsewhere. Some argue that with the arrival of European-style neo-fascist movements on American shores, it is also time to import European Antifa tactics in response.

Nemški avtonomni in militantni antifašizem v devetdesetih. Vir: Anarchismus.at

Antifašistična akcija – s tem imenom in simbolom podobnim današnjim – se prvič pojavi v tridesetih letih prejšnjega stoletja na pobudo Komunistične partije Nemčije (KPD), ki je imela kar nekaj podorganizacij za ulično borbo proti fašizmu, predvsem proti Jurišnim oddelkom (SA) nacistične stranke.* Militantni antifašizem je v zadnjih sto letih, v taki in drugačni obliki, v vojni in “miru”, prisoten vseskozi in povsod (od Španije v tridesetih, narodnosvobodilnega boja v Sloveniji in Jugoslaviji, do Italije v sedemdesetih), Antifa v sodobni obliki in podobi – kot rečeno, ne gre za organizacijo z velikim vodjem, centralnim komitejem in tajno policijo, če malček aktualno pretiravam – pa zaživi v osemdesetih letih. Eno od ključnih je (nemško) gibanje avtonomnih (več o avtonomnih in črnem bloku sem pred kratkim pisal za Večer), ki je v osemdesetih postajalo vse bolj aktivno na polju antifašizma, prav avtonomnim pa je mogoče pripisati zasluge za zaustavitev neonacističnega vala na nemških ulicah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat pride tudi do poskusa oblikovanja trdnejših struktur, neke vrste krovne organizacije (AA/BO – Antifaschistische Aktion/Bundesweite Organisation), a se je vse skupaj hitro sfižilo.**

Karl-Liebknecht-Haus leta 1932 v Berlinu. Takrat sedež KPD, danes Levice. Vir: Das Bundesarchiv

Po tem, ko je skrajni desničar v Charlottesvillu z avtomobilom zapeljal v množico protirasističnih protestnikov, ubil eno osebo in jih 19 ranil, je predsednik Trump s prstom pokazala na “obe strani”. Krivda je “on many sides“, je v prvem odzivu rekel Trump. Jasno je, da ne gre le za nasilje, ampak poskus širšega enačenja skrajne desnice in njenih nasprotnikov. Podrobneje se v Trumpove izjave in medijske odzive nanje ne bom spuščal, saj so to pred mano storili že drugi – v branje priporočam zapis Borisa Vezjaka. Lahko zapišem le, da dogajanje v Charlottesvillu ni presenečenje, Trumpov odziv še manj. Pisana druščina z desnega roba – neonacisti, t. i. altrightovci, identitarci in drugi – je tja prišla pripravljena na vse, v Trumpu vidijo priložnost (Steve Bannon, ki je pred nekaj dnevi zapustil Belo hišo, pravi, da gre v vojno proti vsem Trumpovim nasprotnikom) in zaščito. Res je, del antifašistov je bil pripravljen z vsemi sredstvi – tudi z nasiljem, se razume – preprečiti njihovo paradiranje po ulicah. Pa vendar, je mogoče enačiti? Ne. “No, not the same. One side is racist, bigoted, Nazi. The other opposes racism and bigotry. Morally different universes,” je preko Twitterja Trumpu odgovoril republikanec Mitt Romney. Ni bil edini.

Militanti italijanskih levičarskih socialnih centrov na antifašističnem shodu v Cremoni, januar 2015. Več sem pisal TUKAJ. Foto: La Repubblica

V Sloveniji so bili Trumpovemu enačenju mnogi naklonjeni. Nekdanji lider (liberalne) Državljanske liste in bivši predsednik Državnega zbora Gregor Virant v Trumpovih izjavah in namigovanjih ni videl nič spornega. “Trumpova poanta je da (a) so L in D ekstremisti in nasilneži enako nevarni in (b) da so med L in D protestniki spodobni ljudje. That’s all..” je zapisal na Twitterju. Sprenevedanje. Žiga Turk, liberalec in nekdanji minister v Janševi vladi, nas je še enkrat “podučil”, da sta si nacizem in socializem na las podobna, če že ni mogoče med njiju postaviti enačaja. Pa da je rasizem v resnici bližje levici. Pa da se druga svetovna vojna ne bi začela, če ne bi bili Nemčija in Sovjetska zveza zaveznici. Pa zapletel se je v neprijetno (in neokusno) debato o koncentracijskih taboriščih … Če uporabim razmišljanje sociologa Damjana Mandelca, ki je, ko je gostoval v Odmevih in mu je voditelj (Slavko Bobovnik) začel naštevati “izpeljanke” fašizma (neofašizem, evrofašizem, levi fašizem …), povedal nekaj izjemno pomembnega – na eni strani imamo sociološke, politološke in druge strokovne razlage, na drugi pa namerno poenostavljanje, zavajanje in (politično) propagando. Kam sodijo Turkove, presodite sami. Tomaž Štih, bloger (blog Libertarec) in nekdanji programski tajnik Državljanske liste (menda snuje novo stranko), pa je, med drugim, zapisal, da je “Bannon neomajen zagovornik svobode govora in zmeren izolacionalist in mirovnik. Če ne najdejo načina, da ga vključijo je to hud udarec“, in dodal: “Trump bo z odhodom Bannona politično usihal v všečnost in oportunizem. Brez njega nima agende, ki bi bistveno presegala dinastijo.” Meni tudi, da pri nas niso problem “benigni rasisti“, temveč “nevarni socialisti“.

Augusto Pinochet. Vir: Journalism is not a Crime

V luči postcharlottesvillskih debat in predhodnega odstavka je treba izpostaviti tekst Jožeta P. Damijana, v katerem je zapisal, da ga je spoznanje, da je “sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih“, šokiralo:

Zame to spoznanje o rasističnem izvoru mainstream neoklasike, čeprav šokantno, pravzaprav ni presenetljivo z oziroma na vedenje, da je večina libertarnih ekonomistov skozi zgodovino vedno podpirala fašistične in diktatorske režime ter omejevanje demokracije (nekateri naši domači libertarci so prišli tudi do faze zanikanja holokavsta). Takšen je pač njihov vrednostni sistem.

Čile pod Pinochetom je bil skrajni neoliberalni eksperiment. Krvav eksperiment. Vojaška hunta je nasprotnike (= levičarje in “levičarje”) metala tudi iz helikopterjev. Podobno kot argentinska. Priznam, ko danes na ameriških ulicah in spletnih straneh gledam simbole in zastave v rumeno-črni (!) barvi in z napisom “Antikomunistična akcija”, na katerih so upodobljeni helikopterji iz katerih padajo ljudje, menda je navdih prav čilska praksa, sem šokiran tudi sam.

Variacija zastave Antikomunistične akcije. Vir: Alex Rubinstein (Twitter)

Tomaž Mastnak, naj se z njegovimi aktualnimi pogledi na dogajanje v ZDA strinjam(o) ali ne, je pred dvema letoma napisal odlično knjigo z naslovom Liberalizem, fašizem, neoliberalizem,*** v kateri povsem na začetku pravi:

Fašizem je v politični zgodovini tesno povezan z liberalizmom. To trditev bom poskušal v tej knjižici utemeljiti. Tu na začetku, kot uvodni stavek, pa mora zveneti provokativno. Na razmerje med liberalizmom in fašizmom smo namreč navajeni gledati kot na nasprotje. Tesna vez med liberalizmom in fašizmom, o kateri govorim, pa ni intimnost nasprotovanja, ni bližina, ki jo ustvarja konflikt. Gre za odsotnost nasprotovanja, za bližino brezkonfliktnosti. Tako je danes. Bolj previdno formulirano: to je težnja, ki prevladuje v današnjem svetu. Če pogledamo zgodovino tega razmerja, bomo seveda hitro našli konfliktne situacije. Videli bomo pa tudi, da to razmerje nikdar ni bilo v načelu izključevalno, da je liberalizem tudi takrat, ko je bil v konfliktu s fašizmom, gledal nanj kot na relativnega – in ne absolutnega – sovražnika. Vedno je bilo še kaj hujšega od fašizma.

To hujše je (bil) seveda socializem, komunizem. Zelo široko pojmovan, zajemal je vse od blagih socialdemokratov do boljševikov. Ali kot pravi Mastnak:

Fašizem si je z bojevitim in brezkompromisnim nasprotovanjem komunizmu in vsem različicam socializma, vključno s socialno demokracijo, pridobil simpatije liberalcev. Vsaj del tedanjih liberalcev je bila nova generacija liberalcev, ki jim danes pravimo neoliberalci. Gre za generacijo, ki je med dvema svetovnima vojnama utemljilia neoliberalistično politično gibanje in ga takoj po koncu druge svetovne vojne tudi institucionalizirala.

Ludwig von Mises, dodaja Mastnak, “je v svoji knjigi o liberalizmu zapisal fašizem v zgodovino z zlatimi črkami“. Boj proti komunizmu je videl kot “zgodovinsko poslanstvo in zaslugo fašizma“. S pomočjo tega je veliko lažje razumeti izjave v stilu “fašisti so slabi, ampak komunisti so tudi”. Oziroma, pomembno, še hujši. Absolutni sovražnik je socializem. Bil in bo.

Napadalec, ki je v Charlottesvillu zapeljal v množico protirasistov, je pred tem korakal v vrstah organizacije Vanguard America, ki se je oklicala kar za “The Face of American Fascism”. Foto: Oren Segal (Twitter)

Naj nehamo, pravijo. Ulični marši neonacistov – ne, spomenika konfederacijskega generala Roberta E. Leeja v Charlottesvillu še zdaleč niso branili le neonacisti, so pa vsi “branitelji” brez večjih težav skupaj z njimi korakali po ulicah – so vendar svoboda govora. Nevarno.

_____

*V branje predlagam knjigo Beating the Fascists? The German Communists and Political Violence 1929-1933 (Cambridge University Press, 1983) avtorice Eve Rosenhaft.

**Tistim, ki jih zgodba avtonomnih, črnega bloka in Antifa podrobneje zanima, priporočam knjigo Autonome in Bewegung – aus den ersten 23 Jahren (Assoziation A, 2007), ki velja za enega od (naj)pomembnejših dokumentov avtonomnega gibanja.

***Mastnak, Tomaž (2015): Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. Ljubljana: Založba/*cf.

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s