S pendreki in gumijastimi naboji nad Katalonijo

Ko je na volišče v Sant Iscle de Vallalta vdrla Guardia Civil, so volivci skrili volilne skrinjice in pričeli z igranjem domin. Nastala je spodnja fotografija. Drugje po Kataloniji so medtem “peli” pendreki, po zraku so švigali gumijasti naboji. Brutalno in surovo nasilje. Francisco Franco, pardon, Mariano Rajoy je z vajeti spustil na tisoče pripadnikov nacionalne policije (Policia Nacional) in civilno gardo (Guardia Civil), španske oblasti pa so že napovedale ukrepe proti katalonski regionalni policiji (Mossos d’Esquadra), ker ni (zadostno) ukrepala proti izvedbi referenduma. Ker je zavrnila ukaze Madrida. Ker ni dvignila gumijevk nad ljudstvo. A brez romantiziranja, zgodbe sindikalistov, študentov, skvoterjev, anarhistov in drugih vam bodo povedale, da tudi katalonska policija ni nič drugačna, da je v preteklih mesecih in letih tudi katalonska policija razbila veliko glav. Vendar je tokrat situacija drugačna.

Distopične podobe iz Katalonije. Vir: Catalans for Yes

Tedni pred referendumom so nedeljsko dogajanje vnaprej napovedali. Španska policija in Guardia Civil sta v zadnjih dveh tednih izvedli številne racije, zaplenili velike količine plakatov in glasovnic, priprli vidne predstavnike katalonskih oblasti in izzivali pred sedeži političnih strank, ki podpirajo neodvisnost. Militanti skupin na španski skrajni desnici so z manjšimi, a provokativnimi shodi paradirali po ulicah mest, tudi katalonskih. Občasno so zapele pesti, slišale so se grožnje in fašistične pesmi. Ker provokacije niso uspele, je državna oblast udarila – bilo je pričakovano! – na referendumski dan. V imenu ustavnega reda in španske ozemeljske celovitosti. Rajoy je po zaprtju volišč dejal, da v Kataloniji referenduma sploh ni bilo in pohvalil policijo. Medtem pa evropska politična elita glasno molči. Ali v najboljšem primeru nerazumljivo momlja. Naš premier je bil na primer zaskrbljen. Čeprav je policija že pol dneva mlatila vse pred seboj, je Miro Cerar še kar pozival k temu, “da se situacija rešuje po mirni, demokratični in pravni poti.” Več ni zmogel. Zunanji minister Karl Erjavec pa pravi, da zadeva ni črno-bela, saj da referendum ni bil v skladu s špansko ustavo in je zato nelegalen. Podobno Evropska komisija, za katero je bil referendum nezakonit. Kako lahkotno pometanje državnega nasilja pod preprogo …

Tovrstnim “črkopravdarskim branjem” ustave ugovarja Carles Boix:

Primer nacistične Nemčije nazorno kaže, da je za ohranitev demokracije nujno, da vsako ustavno besedilo razlagamo znotraj širšega konceptualnega okvira. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da ustavo izvotlimo realne veljavnosti. Trditi, da Katalonija nima pravice do samoodločbe, ker tega španska ustava ne predvideva, je odraz istega ozkogledega formalizma, ki diktatorjem omogoča, da pravni red svojih dežel spremenijo v nemo orodje lastne volje.

“Demokracija” po špansko. Vir: Listo Entertainment‏

Politična aritmetika v Kataloniji je zapletena. Prvič, Ljudska stranka (naslednica Francove Španije, če poenostavim), socialisti (PSOE oziroma PSC v Kataloniji) in “liberalni” Državljani (Ciuadadanos) nasprotujejo katalonski neodvisnosti in referendumu. Gre za prošpanske, unionistične politične sile, čeprav med njimi obstajajo razlike. Stranka Državljani je med temi v Kataloniji – nastala je prav tam in se šele nato razširila po Španiji! – najmočnejša: na zadnji regionalnih volitvah jo je volilo skoraj 18 % volivcev, dobili so 25 od 135 sedežev. Njen lider Albert Rivera je po zaprtju volišč pozval k predčasnim katalonskim regionalnim volitvam. Drugič, neodvisno Katalonijo podpira več političnih taborov: liberalno-konservativni (stranka PDeCAT in druge), levosredinska Katalonska republikanska levica (ERC) z zavezniki in radikalna levica s stranko CUP (Candidatura d’Unitat Popular) na čelu. Prvi tabor se je vlaku za neodvisnost priključil kot zadnji (je najmanj radikalen), pripada mu trenutni predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont. Vizija prihodnosti je temu primerno različna, od “normalne” članice Evropske unije do komunistične in feministične Katalonije. Ali kot vzdušje s katalonskih ulic opiše Jorge Martin:

Na shodu ob začetku študentske demonstracije je član Arrana (mladinska organizacija, povezana z levičarsko katalonsko stranko CUP) pozval h gradnji “svobodne, komunistične in feministične Katalonije”, medtem ko je predstavnik podmladka levosredinske ERC zahteval “republiko v službi ljudi”. Tretji govorec je razglasil, da “bomo glasovali za razbitje fašističnega režima 1978”.

Tretjič, Catalunya En Comu, neke vrste katalonski Podemos, zavzema nevtralno stališče glede neodvisnosti, a priznava in zagovarja pravico do referenduma. Najbolj prepoznaven obraz je županja Barcelone Ada Colau, ki je včeraj ostro obsodila nasilje španske policije in Rajoya pozvala k odstopu. Četrtič, Katalonija ima močno anarhistično in anarhosindikalistično tradicijo. Anarhisti seveda nasprotujejo (nacionalnim) državam, torej tudi katalonski. “Ni Monarquia, Ni Republica!” beremo. So pa dali jasno vedeti, da se bodo v primeru policijsko-vojaške intervencije zgrnili na ulice.

“Smile. Because we will vote and we will win.” Vir: Amina Hussein

Na referendumu je – kljub represiji in grožnjam – glasovalo 42 % volilnih upravičencev, 90 % jih je podprlo neodvisno Katalonijo. Povedali so, da v Španiji, ki med drugim stavi na gumijevke in policijsko-vojaške škornje, nočejo (več) živeti. Poti nazaj po nedeljskem masakriranju volivcev ni več. Kaj sledi? Najprej, če ne bo presenečenj, splošna stavka.

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s