Predvolilna Italija

Moj pogled za Večerove Poglede.

Prvak (Severne) Lige – Salvini je stranko spremenil v nacionalno politično silo – ni edina zvezda “desnosredinskega tabora”, tukaj sta še prenovljeni oziroma predvsem pomlajeni Silvio Berlusconi, ki je usodno (beri negativno) vplival na italijansko politično in medijsko krajino, in Giorgia Meloni, prvo ime stranke Fratelli d’Italia (Bratje Italije), ki v svojih vrstah zbira kadre nekdanjega Nacionalnega zavezništva, najpomembnejšega naslednika neofašističnega Italijanskega socialnega gibanja (MSI). Ko se je Melonijeva s svojimi “prenovljenimi fašisti” in ogromno italijansko trobojnico sprehodila po Milanu (via Padova), so prebivalci z balkonov in oken kričali “Proč s fašisti!”, slišala se je partizanska pesem Bella Ciao. Zelo verjetno je, da bo zgoraj omenjana druščina (Salvini-Berlusconi-Meloni) vladala Italiji v naslednjem mandatu, saj ne Demokratska stranka (plus zavezniki) ne Gibanje petih zvezd – zdi se, da so slogani proti sistemu in elitam zgolj kamuflaža pred vse večjo nagnjenostjo v desno –, nimata velikih možnosti, vsaj tako kažejo ankete, za zmago. Kar ne pomeni, da v primeru zapletenega rezultata na volitvah, se pravi težav z doseganjem večine, ne bi moglo priti do dogovora, ki bi zgradil most(ove) med naštetimi političnimi tabori.

In levica? Demokratska stranka je v (idejnem) razsulu, tako kot sorodne stranke po Evropi. Liberalizem je pustil neizbrisljiv pečat. “Reforme” in “modernizacija” tolčejo po tistih, ki naj bi jih reševale. Prekarizacija trga dela, varčevanje, sramotni dogovori z Libijo o vračanju beguncev so bile politike Demokratske stranke v minulih letih. Govoriti o levici je nesmisel. Podobno velja za socialdemokratsko zavezništvo Liberi e Uguali (Svobodni in enaki), ki so ga oblikovale večinoma novoustanovljene politične stranke, nastale iz “odpadnikov” Demokratske stranke. Levico je zatorej mogoče najprej iskati v skupni listi/koaliciji s pomenljivim imenom Potere al Popolo (Oblast ljudstvu). Ideja zanjo se je rodila v Neaplju, točneje v levičarskem socialnem centru Ex OPG Occupato Je so’ pazzo (v prevodu: jaz sem nor). Danes povezuje več komunističnih in socialističnih strank – na primer Stranko prenovljenih komunistov (PRC) in Italijansko komunistično stranko (PCI), ki sta v devetdesetih, še združeni, predstavljali resno politično silo; da obdobja pred devetdesetimi niti ne omenjam – nekatere socialne centre, sindikate, posameznike iz gibanj NO TAV, NO TAP in druge. Nagovarja mlade, prekariat, pa tudi tradicionalni delavski razred. Vendar pazljivo, italijanska (radikalna) levica, parlamentarna in zunajparlamentarna, je bila še na prelomu tisočletja, bil je čas alterglobalizacijskega gibanja, ena najmočnejših v Evropi, nato se je v frakcijskih in ideoloških bojih razcefrala.

Več lahko preberete na spletni strani Večera.

Advertisements


Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s